4.22.2012

April 2012 - Dan 7 - Glasba, ples in klubi

Bil sem v klubu, kjer so predvajali glasbo, s katero se nisem nikoli identificiral, je posebej poslušal ali nanjo plesal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati in označevati druge zvrsti glasbe kot jo sam ponavadi poslušam in ljudji ki jo poslušajo, kot manjvredne, nezanimive in nezabavne. Ne dovolim in ne doupstim si označevati glasbo in ljudi kot bolj ali manj zanimive, bolj ali manj vredne in bolj ali manj zabavne, ampak sem z vsemi enakovreden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati predsodke o tem, kakšni so ljudje in dogodki, ki jih ne poznam in katerih se še nikoli nisem udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal mnenja in predsodke o nečem, česar nisem sam doživel ali se udeležil. Ne dovolim in ne dopustim si privzemati mnenj/izkušnj drugih za svoje lastne, ko mi o nečem razlagajo ali nekaj opisujejo, namesto tega mnenja in izkušnje drugih enakovredno upoštevam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da ne bom sprejet v določeno družbo, če se ne bom obnašal podobno kot drugi. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi si ustvarjal občutke strahu in misli o tem, da ne bom sprejet v družbo in da se moram vklopiti vanjo in obnašati podobno ostalim, namesto da bi spoznal in razumel, da sem že del družbe in se sam sprejel kot enakovreden del nje/samega sebe.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram dokazati pred drugimi, da me bodo sprejeli, namesto da bi spoznal, da moram sprejeti samega sebe kot enakovrednega. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi se dokazoval pred drugimi in verjel da se moram, namesto tega samega sebe sprejmem kot enakovrednega z vsemi in vsem in razumem, da sem že povsod enakovredno sprejet, zato ker sem del te stvarnosti. Če kdo verjame ali trdi drugače pa je to njegov predsodek in umski kompleks, ki ga nosi v sebi in s katerim se še ni soočil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram plesati pred drugimi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe med plesanjem kot čudnega, smešnega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti na to, kaj si drugi mislijo o meni med tem ko plešem, namesto da bi se sprejel in nehal obsojati in primerjati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati druge (ki plešejo), kot smešne in čudne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil začeti dvomiti v sebe, se obsojati, primerjati in da me postane sram, če vem da me nekdo gleda/opazuje kako plešem ali nekaj počnem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot smešnega, manjvrednega in verjeti, da si delam sramoto, če se mi nekdo smeji ali norčuje iz mene, namesto da bi vse te misli ustavil in razumel, da si drugi reakcije ustvarjajo sami in so njihova odgovornost in jim pomagal to spoznati, da bodo lahko takšne samo-omejitve hitreje odpravili.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo sram (plesati) pred drugimi in da bi se obsojal in primerjal, namesto tega se zavem, da je plesati ali početi nekaj pred drugimi enako kot to početi sam, ker si vse predsodke, obsojanja in primerjanja vedno ustvarjam sam in je zato vzrok takšnih misli in občutkov v meni, ne v drugih, zato rečem 'dovolj' in ustavim vse misli obsojanja in primerjanja in vse občutke strahu in sramu.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je to, kako dobro se počutim in ali sem pripravljen plesati odvisno od tega, katero glasbo poslušam in kakšen ritem ima, namesto da bi spoznal, da je to popolnoma odvisno od mene in da lahko uživam in plešem ob katerikoli glasbi.
Ne dovolim in ne dopustim si, da bi glasba vplivala na to kako se počutim in kaj želim početi, ker si vse očutke ob njej ustvarjam sam in jih zato lahko ustavim in se samo-direktivno usmerjam, ne glede na to kakšno glasbo poslušam.