4.16.2012

April 2012 - Dan 2 - Prijatelji in tujci

Ljudi, ki jih označujem za prijatelje, še vedno označujem kot 'večvredne' in se želim z njimi družiti, ker pri njih iščem zabavo, dobro počutje (občutke), varnost, prepoznavo in potrditev. Vse to si moram ustvariti sam pri sebi, saj me drugače te želje in hotenja zaslepijo pri vzpostavljanju samo-direkcije po principu zdrave pameti in tega, kar je praktično najboljše za vse nas. Prav tako me je strah, da si tega ne bom mogel sam ustvariti, če bom ostal sam oz. ne bom imel prijateljev, kar je samo-prevara oz. poskus samo-manipulacije, da mi ne bi bilo treba prevzeti odgovornost za te samo-ustvarjene miselne vzorce.

  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti/hrepeneti po prijateljih in druženju z njimi, zato da bi pri njih našel občutke sreče, varnosti, prepoznave in sprejemanja, namesto da bi spoznal, da nič od tega ne potrebujem, ker sem vse to že sam, saj te občutke sam ustvarjam in si jih dejansko sploh ne potrebujem ustvarjati.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil hoteti/želeti/hrepeneti po posebnih prijateljih in skupinah, s katerimi bi se poistovetil, namesto da bi spoznal, da že obstajam v enosti in enakovrednosti z življenjem in sem del njega in se za to ne rabim z ničemer identificirati in v ničemer iskati lastne potrditve.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil označevati določene ljudi kot prijatelje/več vredne in druge kot tujce/sovražnike/manj vredne, glede na to kako dolgo jih poznam in kako jih ocenjujem, namesto da bi ustavil vse predsodke in strahove in spoznal, da smo vsi enakovredni.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem lahko srečen, varen, prepoznan in sprejet samo ob skupini ljudi, ki jih označujem kot posebne prijatelje, namesto da bi spoznal, da lahko ustavim vsa hrepenenja po teh občutkih, saj jih ne potrebujem.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da zamujam priložnost za zabavo, kadar nisem s 'posebnimi prijatelji', namesto da bi spoznal, da si občutke zabave ustvarjam sam in zato niso pogojeni z zunanjimi vplivi. 
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob misli, da ne bom imel občutkov sreče, varnosti, prepoznave in sprejemanja, namesto da bi spoznal, da teh občutkov sploh ne potrebujem, ker mi brez njih popolnoma nič ne manjka in ker si jih lahko kadarkoli ustvarim sam.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da na moje odločitve o tem, kje bom živel, študiral, delal in kaj bom počel, vplivajo moji strahovi o tem, da ne bom več s prijatelji in da bom zato osamljen in zamorjen, namesto da bi ustavil vse strahove in hrepenenja po posebnih prijateljih in bil sam do vseh prijateljski.
  •  Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutke strahu ob nepoznanih ljudeh, ker me je strah njihove zavrnitve/obsojanja, ker še vedno iščem potrditev, namesto da bi ustavil želje po potrditvi s strani drugih in se sam sprejel v enosti in enakovrednosti z življenjem.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram biti s tujci previden ko govorim, ker me je strah da bi kakšno mojo informacijo uporabili proti meni ali pa se počutili užaljeno, namesto da bi v njih videl sebe in se z njimi enakovredno pogovarjal tako, ko bi želel da se nekdo drug z mano.
  • Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob tujcih presojati in obsojati lastne misli, preden jih izgovorim, da bi jih ocenil ali so smiselne, 'pravilne' in primerne, ker me je strah zavrnitve in obsojanja, da sem neumen in manjvreden, namesto da bi sam prenehal označevati ljudi, ki govorijo nesmiselne, 'neprave' in neprimerne stvari, kot neumne in manjvredne in s tem tudi sebe.