5.15.2012

Maj 2012 - Dan 17 - Strah do drugih ljudi

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bodo drugi zaničevali, se mi posmehovali, se ne strinjali z mano in me ne sprejemali. Kadarkoli opazim in se zavem, da me je strah tega, kaj si bodo drugi mislili o meni in kako me bodo označevali / kako bodo reagirali - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi me bilo strah zaničevanja, posmeha, nestrinjanja, ne-sprejemanja. Zavem se, da reakcije vsakega človeka kažejo njegov odnos do samega sebe. za katere mora sam prevzeti odgovornost, tako kot jaz za svoj strah, da ga ustavim in preneham čustveno / emocionalno reagirati. Namesto tega se usmerim in v samo-iskrenosti razkrijem vsakršno zlorabo, ki ni v skladu s tem kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe s prevzemanjem tujih obsojanj in prelaganj krivde. Kadarkoli opazim in se zavem, da se obsojam in krivim za nekaj samo zato, ker me za to obsojajo in krivijo drugi - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi prevzemal tuja obsojanja in prelaganja krivde nase, namesto tega se usmerim in v samo-iskrenosti razkrijem vsa obsojanja in prelaganja krivde kot zlorabo življenja, za katero mora vsak izmed nas prevzeti odgovornost tako, da za vselej preneha z obsojanjem in prelaganjem krivde nase ali na druge in poišče praktične rešitve, ki bodo najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil oklevati v strahu pred ne-sprejemanjem, zaničevanjem, posmehom in nestrinjanjem, ko sem nameraval vprašati ljudi, če lahko z njimi igram košarko. Kadarkoli opazim in se zavem, da oklevam v strahu pred ne-sprejemanjem, zaničevanjem, posmehom in nestrinjanjem - se ustavim in diham. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi okleval v strahu pred reakcijami drugih ljudi in da bi razmišljal o tem. Namesto tega prekinem vzorec z žvižganjem / tleskanjem s prsti in se usmerim storiti to kar sem nameraval, brez razmišljanja in brez ustvarjanja strahu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil v strahu pred reakcijami zamišljati, ocenjevati, primerjati in soditi različne možne situacije / posledice, preden pristopim k ljudem in se z njimi pogovarjam, da bi izbral takšen način pristopa, kjer reakcije drugih ne bodo v meni vzbujale strahu in 'slabih' občutkov, namesto da bi se zavedal, da si te strahove in občutke ustvarjam sam. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi v strahu pred reakcijami začel zamišljati, ocenjevati, primerjati in soditi različne možne situacije / posledice, preden pristopim k ljudem, namesto tega se usmerim in prekinem vzorec strahu / razmišljanja z žvižganjem / tleskanjem s prsti in pristopim k ljudem in se z njimi pogovarjam brez razmišljanja in strahu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ocenjevati, soditi, primerjati, obsojati, presojati druge ljudi, kadar jih opazujem in preden se začnem z njimi pogovarjati. Ne dovolim in ne dopustim si, da bi druge ocenjeval, sodil, primerjal, obsojal in presojal. Namesto tega se zavem, da v drugih vidim samega sebe in da drugi predstavljajo mene tako kot jaz njih in da smo vsi enakovredni.