6.15.2012

Junij 2012 - Dan 21 - Interakcija z otroki

Prijavil sem se za prostovoljnega vzgojitelja otrok na počitnicah na morju. Včeraj sem bil na sestanku, kjer so nam malo razložili kako stvari potekajo in za kaj smo odgovorni in kako naj ravnamo. Nikoli še nisem imel takšne odgovornosti in tudi izkušenj z otroci imam zelo malo, tako da sem med predstavitvijo in po njej večkrat podvomil v svojo sposobnost/zmožnost, da kot vzgojitelj ustrezno poskrbim za otroke. To je tipičen primer sabotiranja samega sebe, ko skozi misli in razmišljanje/spomine samega sebe 'prepričujemo', da nismo dovolj dobri in da nečesa ne bomo zmogli. Odlična priložnost za apliciranje samo-odpuščanja in samo-korekcije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem dovolj dober/odgovoren za vzgojitelja otrok in da te odgovornosti nisem sposoben dobro opraviti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati samega sebe kot nekoga, ki ni dovolj odgovoren in sposoben skrbeti za otroke.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sodelovati v mislih, skozi katere si vzbujam strah in negotovost in skozi katere sabotiram samega sebe s tem, da si vzbujam strah pred sprejemanjem odgovornosti zase in za otroke.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne znam ravnati/se pogovarjati z otroci in da sem z njimi neroden.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da so otroci nekaj posebnega in da je treba za dobro delo z njimi potrebno imeti posebna znanja in sposobnosti, ki jih jaz nimam.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah otrok in pogovarjanja z njimi, ker me je strah, da me ne bi sprejeli.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah reakcij otrok in da jih ne bom znal obvladati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da mi je pred otroki nerodno, ker se obsojam in mislim, da se moram do njih drugače obnašati kot sicer.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden od otrok, ker se še obsojam in me je strah, njih pa ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se moram z otroki drugače pogovarjati kot z ostalimi ljudmi.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me otroci ne bodo razumeli.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ne vidim enakovrednega z otroki in da jaz ne morem biti 'otrok' ampak 'odrasel' in s tem razdvajati/odtujevati samega sebe od otrok.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem del otrok in da me morajo otroci sprejeti, namesto da bi spoznal in razumel, da sem tudi sam vedno otrok in zato že del otrok in skupine, ter da se moram kot enakovrednega sprejeti sam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil bati se, da bi me starši/vzgojitelji/otroci/drugi označili kot neodgovornega in neprimernega za vzgojitelja otrok in se označevati kot takega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da me mnenja in sodbe drugih označujejo in definirajo kdo sem, namesto da bi spoznal in razumel, da so sodbe drugih njihova odgovornost in da sem sam enakovredno sposoben naučiti se in biti odgovoren vzgojitelj otrok.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da se ne smem nikoli zmotiti, namesto da bi spoznal in razumel, da to ni nič slabega in da za to nisem manjvreden, ampak da se s tem učim in preizkušam, kaj v praksi deluje in kaj ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe kot manjvrednega in nesposobnega, če se kdaj zmotim ali naredim kaj slabše in manj učinkovito kot nekdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden in nesposoben, če mi kdo pove da nekaj ne delam 'prav' ali učinkovito, namesto da bi spoznal in razumel, da mi s tem pomaga in da nihče ni znal vsega takoj in že prvič in da se vsi motimo in učimo drug od drugega in smo torej vedno enakovredni, tudi če ima nekdo več izkušenj in je bolj spreten od mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati se z drugimi vzgojitelji in se s tem poskušati uvrščati v manjvreden ali večvreden položaj, namesto da bi spoznal in razumel, da je to le ideja in utvara v mojih mislih in da dejansko nihče ni 'boljši' ali 'slabši' ali 'večvreden' in 'manjvreden', četudi ima kdo že več izkušenj in je bolj spreten od mene.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah in sram prositi drugega vzgojitelja za nasvet in pomoč.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno vprašati drugega vzgojitelja za pomoč in podporo in da se ob tem počutim manjvrednega.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem manjvreden, če drugega vprašam za pomoč in nasvet.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da bi moral biti vedno in takoj sposoben vse probleme in situacije rešiti sam in vedeti kako jih učinkovito rešiti/usmeriti, namesto da bi spoznal in razumel, da nisem super-človek in da nihče ne ve in ne zna vsega in da je zato popolnoma normalno in dobro, da prosim druge za nasvet in pomoč.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ne smem nič pozabiti ali spregledati in biti manj učinkovit in spreten kot kdo drug in da je to sramotno in da se moram počutiti manjvredno, če se to zgodi, namesto da bi spoznal in razumel, da se to lahko vedno zgodi vsakemu in da to ni sramotno ampak priložnost, da se naučim biti bolj pozoren in učinkovit.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah druge vprašati večkrat ali še enkrat za pomoč/nasvet.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem in da moram biti 'večvreden'/'boljši' od otrok in se kot takega dokazati, samo zato ker sem starejši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da nisem sposoben animirati/zabavati otroke in da sem dolgočasen.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti izpostavljen in prevzeti odgovornost in pozornost nase.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah biti glasen in odločen, ker me je strah da me bo kdo obsojal, namesto da bi spoznal in razumel, da se obsojam sam in zato ustavil to samo-obsojanje in razumel, da je obsojanje drugih njihov problem in da me ne definira, lahko pa si  to vzamem kot pomoč pri tem, da postanem bolj učinkovit.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati samega sebe in se počutiti manjvrednega in ustvarjati strah, kadarkoli ne vem točno kaj naj storim ali kako naj bi ravnal. Spoznam in zavem se, da to ni nič sramotnega in strašnega in zaradi tega nisem nič 'slabši' in manj vreden/sposoben. Ko opazim in se zavem, da ne vem točno kaj naj storim ali kako naj bi ravnal in da me postaja strah in sram in da sem se začel obsojati kot manjvrednega/nesposobnega - se ustavim in diham. Namesto tega se sprostim z dihanjem in praktično usmerim tako da je najboljše za vse in poiščem nekoga in ga prosim za nasvet/pomoč.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da ob fizični reakciji občutka strahu v telesu postanem neučinkovit in zmeden, namesto da bi spoznal in razumel, da je to samo ostanek reakcije ob določenih situacijah, ki je še nisem popolnoma odpravil in jo lahko učinkovito usmerim z dihanjem ter jo samo-iskreno pogledam in izpišem, si odpustim in naredim samo-korekcijo.