2.25.2013

Dan 67 - Življenje kot vrednota

Celotno 'življenje' in denarni sistem je danes osnovan in vzdrževan na podlagi strahu pred preživetjem in izgubo varnosti, ali z drugimi besedami, na boju za preživetje. Ta pa je neposredno povezan z denarjem. V kapitalizmu ljudje v sebi neprestano nosimo strah pred preživetjem in strah pred izgubo varnosti, torej strah pred izgubo osnovnih dobrin in potrebščin, ki jih vsakodnevno uporabljamo. Iz tega strahu se v nas rodi in poraja pohlep, kjer si poskušamo zagotoviti in nakopičiti čim več denarja, da bi se počutil bolj varno, hkrati pa se to navezuje in prepleta tudi s človeško odvisnostjo od pozitivnih (in negativnih) občutkov, kar se na primer kaže v ljudeh tudi tako, da postanemo odvisni od občutka zadovoljstva in vzburjenja, ko povečamo svoje premoženje ali kupimo nov produkt. Tako se lahko pripeljemo do stanja, kjer nam ne glede na količino denarja in premoženja, ki ga posedujemo, nikoli ni dovolj in si vedno želimo še več in še več, čeprav nimamo nobenega praktičnega razloga za to. Pri tem se s čustvi in občutki tako zaslepimo, da vidimo le še naš naslednji 'fiks', dober občutek, pri tem pa zanemarimo vse posledice, ki jih s tem povzročamo drugim ljudem, naravi in okolju.

Naučili in navadili smo se enostavno sprejemati stanje, kjer imajo redki pravico odločati o tem, koliko denarja bo nekdo dobil, če sploh. Ljudje smo vrednost življenja samega nadomestili z denarjem, kjer je slednji bolj pomemben od prvega in je edina možnost za preživetje in dostojno življenje neposredno odvisna od količine denarja, ki ga ljudje prejmemo, če do njega sploh imamo dostop. Glede na dejstvo, da smo vsi ljudje, kot tudi ostale oblike življenja, enakovredni in imamo posledično enakovredno pravico do dostojnega soobstoja, bi bilo edino pravično in sprejemljivo to, da imamo vsi enakovreden dostop do denarja, ker denar je življenje in življenje smo mi. Življenje je naša edina resnična in prava vrednota in edino življenje dejansko imamo, ko se rodimo na ta svet. In ker smo življenje po nepotrebnem nadomestili z denarjem in ga podredili denarju, moramo tako vsakemu zagotoviti dostop do zadostne količine denarja, da lahko dostojno živi, brez strahu pred izgubo življenja. Vsaj tako bi bilo, če bi naša vrednota dejansko bila življenje. Vendar se to do sedaj še ni zgodilo, ker naša vrednota v resnici ni življenje kot tako. Čemu smo ljudje dali večji pomen od življenja samega? Našim občutkom, mislim, skratka našemu egu, ki smo si ga skozi odraščanje ustvarili v nas skozi naučene besede, ki sestavljajo naša verovanja, prepričanja in posledično vzorce ravnanja, ki temeljijo na iluziji energije občutkov in misli, ki niso resnični. Ljudje smo naše življenje in naše usmerjanje samega sebe podredili občutkom in mislim, ki si jih ustvarjamo in ki se nam porajajo v glavi in telesu. Pa sploh vemo, od kod prihajajo in kako jih ustvarjamo?

Ljudje verjamemo, da je v človeški naravi, da se bojujemo za preživetje in da ne moremo ustvariti in obstajati v sistemu, kjer se nikomur ne bi bilo treba boriti za preživetje in neprestano živeti v strahu pred preživetjem in v strahu pred izgubo varnosti. Ljudje verjamemo, da smo pohlepni in da bomo kot takšni vedno obstajali in s tem opravičujemo trenutni kapitalistični sistem kot edini sistem, ki je primeren za človeka, čeprav je jasno, da z njim uničujemo ne le sebe, ampak tudi vse okrog nas, cel planet. Na podlagi česa verjamemo, da je to tako in da se ne moremo spremeniti? Na podlagi lastnih misli in občutkov? Kako lahko verjamemo lastnim mislim, prepričanjem in občutkom, če pa sploh ne vemo in ne razumemo, kako jih ustvarjamo in kje in kako smo se jih dejansko naučili?

Spoznal sem, da se ljudje neprestano izmikamo samo-odgovornosti, zato da bi se lahko osredotočili le na naš ego, torej na naše dobre občutke in naše ideje, prepričanja, preko katerih si jih ustvarjamo. Verjamemo, da so ti občutki nekaj naravnega in nekaj, na kar nimamo vpliva, ter tako prelagamo odgovornost zanje in se jim podrejamo. V resnici pa si jih ustvarjamo sami, ustvarjamo in podrejamo se lastnim energetskim občutkom strahu, vznemirjenja, ljubezni, sovraštva, jeze, itd., brez da bi sploh razumeli kako in zakaj, ter jim tako dajemo večji pomen od fizičnega, praktičnega življenja samega, zato se ne zmenimo za druge, ne zmenimo se za trpljenje drugih, ne zmenimo se za posledice naših dejanj, ki izvirajo iz naše odvisnosti in podrejenosti našim občutkom in prepričanjem in nočemo prevzeti odgovornost zanje, ker tega še nikoli nismo storili in ker se nam zdi veliko lažje, da se prepuščamo občutkom, da nas vodijo, kot pa da bi se morali dejansko usmerjati sami, glede na zdrav razum ter po principu kar je najboljše za vse življenje. S takšnim ravnanjem pa vsak dan dokazujemo in kažemo, da nam ni mar za življenje, za našo resnično vrednoto, da nam ni mar za to, kar resnično obstaja, ker nam je bolj mar za naše misli in občutke, ki so le energijski naboj v nas. Zaradi tega posledično dopuščamo vojne, lakote, revščino, zlorabe, neenakovrednost in vse ostale zlorabe, ki jih vsak človek nosi in dopušča v sebi.

Spoznal sem, da živim v iluziji mojega ega, uma, v iluziji misli, prepričanj, verovanj in občutkov, s čimer zlorabljam življenje in s čimer zapravljam čas s stvarmi, ki niso resnične, ker obstajajo le kot energija v mojih mislih in občutkih, ki si jih ustvarjam. Zato sem se odločil, da se nočem več podrejati samo-ustvarjenim občutkom in vzorcem, katerih povod in cilj nista življenje, ampak iluzija egoizma, energije in uma. Odločil sem se, da iluzijo zamenjam za resnično življenje, kjer bom v vsakem dihu živel kot življenje in podpiral praktično življenje v enosti in enakovrednosti, kot najvišjo in edino resnično vrednoto. To pomeni, da bom v sebi in drugih sprejemal le življenje in nič manj, zato ker vse ostalo ni vredno življenja.