2.26.2013

Dan 68 - Zakaj pustimo čustvom in emocijam, da nas usmerjajo?

Ko sem se prvič spoznal s principom zavednega dihanja, kjer se v vsakem trenutku zavedamo svojega dihanja in se tako prizemljimo v sedanji trenutek, kjer se zavedamo fizičnega sveta okrog sebe in hkrati tudi svoje notranjosti (svojih misli, občutkov), sem ugotovil, da se zelo težko obdržim v tem stanju, ker se skozi svoj um hitro zavedem nazaj v misli, razmišljanja in občutke, s katerimi si meglim in onemogočam sproščen in objektiven, realne pogled na resnični, fizični svet. Najbolj zanimiva in presenetljiva ugotovitev pa je bilo spoznanje, da moje obnašanje in odločitve vodijo in usmerjajo občutki in emocije, ki jih občutim v sebi. Spoznal sem, da so ti občutki lahko tako močni, da se fizično težko premaknem v smeri 'proti' njim, torej v smeri stran od pozitivnih občutkov, proti negativnim. Za primer lahko vzamem učenje za faks:

Naslednji dan sem imel izpit in moral bi se učit. Začel sem se opazovati z uporabo zavednega dihanja. Ugotovil sem, da se mi ob misli na učenje poraja negativen občutke odpora, hkrati pa se mi kot polarni občutek, ki poskuša negativen občutek uravnovesiti, poraja pozitiven občutek želje po igranju iger. Spoznal sem, da bolj kot v mislih opravičujem ta dva občutka in bolj kot jima dajem pomen in veljavo, bolj se jima podrejam in težje se usmerim k učenje (k negativnemu občutku), ker me pozitiven občutek (igranje iger) vse bolj privlači. Iz tega sem spoznal, da se v resnici delam sužnja lastnim občutkom, ki si jih sam ustvarjam skozi lastne definicije in misli, razmišljanja, prepričanja, verovanja itd.
Nato sem za opisan primer uporabil tehniko samo-odpuščanja, ki sem jo spoznal v tečaju Desteni'I'Process (na tej povezavi najdete brezplačno različico: DIP Lite). V osnovi gre za to, da sem si odpustil vse polarne definicije, prepričanja, verovanja, skratka misli, s katerimi sem v sebi ustvarjal trenje v obliki razdvojenosti samega sebe skozi polarne definicije, kjer nekaj definiram kot pozitivno in nekaj kot negativno, s čimer si ustvarjam pozitivne in negativne občutke. Ob izpisovanju samo-odpuščanj definicij je moč občutkov padala, sorazmerno z mojim zavedanjem o tem, kako sem si jih ustvaril skozi misli, definicije, verovanja, itd., ter sorazmerno z mojo učinkovitostjo odpuščanja teh misli, definicij, verovanj, prepričanj. Tako sem se lahko usmeril k učenju brez pretiranega občutka odpora.

Skozi takšne primere sem spoznal, da se ljudje neprestano pustimo usmerjati svojim pozitivnim in negativnim občutkom, kjer tega največkrat sploh ne opazimo, ker se niti ne zavedam, da te občutke sami ustvarjamo skozi misli, prepričanja, verovanja, definicije, ki se jih prav tako pogosto sploh ne zavedamo. Naše misli sprejemamo kot nas same, kot nekaj samoumevnega in skoraj nikoli ne podvomimo v njih. Ne vprašamo se, zakaj se počutim tako kot se, od kje prihajajo moje misli in zakaj mislim in definiram stvari na določen način. Zato smo ljudje zelo lahko vodljivi, ker nas lahko nekdo, ki do določene mere razume delovanje uma in občutkov, manipulira, ker se sami tega delovanja ne zavedamo. Po tem principu delujejo reklame in v bistvu cel sistem, v katerem živimo.

Dejstvo, da se ljudje podrejamo in pustimo usmerjati lastnim mislim in občutkom, kaže na to, kako zelo ujeti smo v svoj egocentrični um, ki deluje le po principu lastnega interesa, pri čemer se ustvarja zloraba, ki jo danes vidimo vsepovsod v obliki neupoštevanja enakovrednosti vsega življenja. Takšno stanje človeka je nedopustno, ker s tem, ko se podrejamo in pustimo voditi lastnim občutkom, dajemo energiji občutkov in misli večjo veljavo od življenja samega, torej od nas samih kot življenja, ker smo se nesposobni odločati kot življenje, po principu zdravega razuma, v enosti in enakovrednosti z drugimi, tako kot je najboljše za vse življenje. Namesto tega se pustimo usmerjati našim občutkom, kjer smo podrejeni lastnemu egocentričnemu umu, ki deluje le na podlagi lastnega interesa do te mere, da s tem samega sebe fizično uničujemo (kot je to nazorno razvidno iz recimo destruktivnih navad pitja alkohola, ali pa kar vojne in pobijanja). In vsega tega se sploh ne zavedamo, ker se ne zavedamo svojih misli in tega, kako skozi njih ustvarjamo svoje pozitivne in negativne občutke.

Vsak izmed nas mora samo-iskreno pogledati vase in se rešiti podrejenosti lastnim mislim, umu in občutkom, da bomo lahko v sebi in drug v drugem prepoznali življenje ter enost in enakovrednost le-tega. V nasprotnem primeru se bomo še naprej uničevali, dokler se dokončno ne iztrebimo.

Skozi DIP tečaj sem ugotovil, da je najbolj učinkovit princip prerojevanja samega sebe kot življenja to, da se z ječo svojega uma in občutkov spoznamo preko samo-iskrenega pisanja in uporabo samo-odpuščanja. Tako lahko vzorce in svojo podrejenost njim odstranimo in se tako počasi vračamo k življenju kot samo-usmerjanju z razumevanjem enosti in enakovrednosti življenja.