5.30.2013

Dan 86 - Paranoja - šolski primer

Za paranoične navadno označujemo ljudi, za katere je že na prvi pogled očitno, da jih nekaj zelo teži, preganja in da so zelo nemirni in obsedeni z neko temo/stvarjo. Vsak od nas je že doživljal paranojo, recimo ko smo izgubili denarnico, ko smo kam zamujali, ko nas je bilo strah teme, tujcev in podobno. Toda takšna vrsta paranoje, ki je vsakemu že na prvi pogled očitna, ko jo pri nekom opazi, je dejansko že zelo močna oblika le-te. Nikoli pa se nihče ne vpraša, kaj sploh je paranoja? Kaj jo povzroča? Jo lahko preprečimo?

Kako je sploh definirana beseda paranoja?

paranója -e ž (ọ̑) psiht. duševna bolezen z blodnjami pri sicer nemoteni osebnosti: ugotoviti paranojo; paranoja in infantilizem / alkoholna paranoja ki jo povzroča dolgotrajni alkoholizem

Lahko bi rekli, da je paranoja definirana zelo 'ekstremno', kot duševna bolezen, pa vendar razumemo, da se vse začne z malenkostmi. Na kak način se torej začne paranoja?

Paranojo bomo najbolj razumeli, če samo-iskreno pogledamo lastne primere in ugotovimo, kaj se ob tem dogaja. Kadar recimo postanem paranoičen, ker nekam zamujam, se mi v glavi pojavlja veliko misli. Razmišljam o tem, kakšne bodo posledice, kako bi najhitreje prišel do cilja, zakaj zamujam, kdo je kriv za to, kako se bom izgovoril, obsojam se in podobno, skozi vse te misli pa v sebi sprožam tudi vse mogoče občutke, kot so jeza nase ali na druge, strah pred posledicami, želja/hrepenenje po tem, da nekaj doživim in ne zamudim, sram in tako naprej. Če se zares upočasnimo in pogledamo vzorec ugotovimo, da si paranojo sami ustvarimo skozi misli, z razmišljanjem, ki mu sledijo občuti, nakar še bolj razmišljamo in posledično stopnjujemo situacijo. Tako ugotovimo, da vsakič, ko začnemo razmišljati o stvareh, ki niso neposredno resnične, torej del naše fizične okolice in ljudi v njej, ampak obstajajo samo v naših mislih, s tem že ustvarjamo paranojo in se delamo paranoične. Ugotovil sem, da smo ljudje paranoični večkrat na dan in da obstaja ogromno vrst paranoj, kot recimo paranoja pred družbeno sprejetostjo, paranoja pred tujci, paranoja pred pomanjkanjem denarja, seksualna paranoja, paranoja do nakupovanja, navijaška paranoja, paranoja pitja alkohola, paranoja pred policijo, paranoja pred nadrejenim v službi, paranoja do specifične nanizanke, paranoja pred sosedi, paranoja pred samo-odgovornostjo, verska paranoja, paranoja pred nezdravo hrano in GMO, paranoja do zvezdnikov, paranoja neuspeha ...... paranoja pred šolo in še ogromno drugih.

Sam se zadnje čase velikokrat zalotim pri paranoji do šole, kjer me skrbi in me je strah, da ne bom uspešen, da ne bom pravočasno oddal nalog, da se nisem dovolj učil, da ne bom uspešno opravil testa itd. Tako se obsedem skozi misli in delam stvari iz strahu pred tem, da ne bom uspešen v šoli. To pa me samo ovira pri učinkovitosti, saj sem tako bolj zmeden, manj zbran, preveč hitim in podobno.

Poznam pa tudi učinkovit način, kako paranojo zmanjšati in odstraniti. Paranoja, pa naj bo še v tako blagi obliki, ni nikomur v korist, saj ob njej nimamo pravega stika s fizično realnostjo, ker se večinoma zavedamo le svojih misli, prikazni, prisluhov in občutkov v naših mislih, ki si jih dejansko sami ustvarjamo, se z njimi enačim in tako zablodimo, če že ne popolnoma zblaznimo. Najboljše zdravilo proti vsemu je to, da neželeno preprečimo, še preden se zgodi, ali pa vsaj izničimo vzrok takoj, ko ga zaznamo. Zavedati se moramo, da si sami ustvarjamo misli in da smo si takšne in drugačne paranoične vzorce verjetno že zelo avtomatizirali, ker smo jih že velikokrat izvajali, zato se jih niti dobro ne zavedamo in ne vemo točno, kdaj se začnejo in kako nastanejo. Zato je pomembno, da si vse takšne situacije samo-iskreno izpišemo, nato pa za vzroke in povode, s katerimi si ustvarjamo paranojo, napišemo samo-odpuščanja in samo-korekcijo, saj jih s tem iz sebe odstranimo in odpravimo. Najbolj učinkovito je, da si samo-odpuščanje preberemo naglas, ker lahko tako v svojem glasu zaznamo, kdaj smo iskreni in kdaj smo si resnično odpustili vzorec in to tudi začutimo. Če pa si denimo nečesa nismo zares odpustili, bomo v glasu začutili ironičnost, posmeh ali kaj podobnega, prav tako pa bomo zaznali, če se nam je ob samo-odpuščanju pojavila še kakšna točka v obliki miselne ali čustvene reakcije, ki si jo prav tako odpustimo.

Primer:

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati paranojo pred šolo tako, da razmišljam in se prepričujem v to, da ne bom zmožen uspešno opraviti nalog, testov, da mi bo zmanjkalo časa, da nisem dovolj sposoben. Ko opazim in se zavem, da sem začel razmišljati o tem ali da me je strah, da ne bom uspešno opravil nalog, testov in zaključil šolo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem delam paranoičnega in neučinkovitega, zato se obvezujem, da ne bom več ustvarjal in sodeloval v mislih o tem, da ne bom uspešen v šoli. Namesto tega se bom usmeril v dihu opravljati obveznosti in se ob tem zavedal, da s tem delam vse kar lahko, da bom šolo uspešno končal in da zato nima nobenega smisla, da razmišljam o neuspehu, saj se s tem le motim in oviram.