10.16.2013

Dan 107 - Privatizacija


Princip: Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnava (ignoriran) sam na njihovem mestu.

V naši državi se stremi k privatizaciji in ljudje smo to sprejeli vede ali nevede. Večinoma nevede, ker večino ne zanima, kaj se v državi dogaja, kaj se dogaja v politiki, ker smo se tako oddaljili od samo-odgovornosti, da vse prepuščamo tistim tam nekje v parlamentu ali kje so že, z izgovorom, da sami ne moremo nič. To nam pač najbolj ustreza, dokler si lahko privoščimo dovolj 'zabave'. Važno, da nekje piše, da smo demokratični, karkoli že to pomeni.

Kako je mogoče, da nam je sploh kdajkoli bilo smiselno, da bo sistem privatizacije, kjer je vse v zasebni lasti, najboljši za vse? Že od nekdaj nas je strah, da bomo nekega dne ostali brez denarja in stvari, ki nas navidezno osrečujejo, zato smo pohlepni, da bi si čim več teh stvari nagrabili, dokler smo pri 'koritu', za vsak slučaj. Razen, če se zavestno odločimo, da to ne bo naš princip delovanja. Očitno pa je, da je princip pohlepa način delovanja večine ljudi. Kako smo torej sploh lahko kdaj verjeli, da bodo privatniki, tajkuni, direktorji in drugi, delali v dobro podjetij in zaposlenih, če pa tega niso nikdar prej nikjer nakazali? Kaj pa mi sami, živimo pohlepno? Nam je mar za skupno dobro? S čim to kažemo?

Kako torej rešiti problem pohlepa? Kako odpraviti strah pred tem, da nekdaj mogoče ne bomo imeli dovolj za dostojno življenje? Takole: http://basicincome.me/ (Opis Predloga za Zagotovljen življenjski dohodek). Vzpostaviti moramo sistem, ki nam bo vsem omogočal dostojno življenje, tako da vpeljemo sistem zagotovljenega življenjskega dohodka, ki ga prejme vsakdo, zato ker je živ. Da lahko takšno rešitev vpeljemo, moramo najprej preseči lastno sebičnost s samo-iskrenim samo-odpuščanjem in praktično samo-korekcijo. Zato nikar ne kažimo s prstom na razne tajkune, ker zaenkrat sami nismo nič boljši, dokler smo proti zgoraj omenjeni rešitvi, ki je praktično najboljša za vse nas, ko se enkrat začnemo obnašati samo-odgovorno in ko začnemo živeti po Principu. Tako se bomo dejansko lahko posvetili vprašanju življenja in tega, kaj to sploh pomeni: živeti. Iz lastnih izkušenj vem, da danes nihče ne zna živeti, ker se vsi znamo le preživljati iz strahu pred pomanjkanjem.

Demokracija je že od nekdaj obstajala in vsak človek je že od nekdaj politik, ker se vsak človek vsako sekundo odloča, kaj bo počel. To je politika. In ljudje že od nekdaj ustvarjamo našo skupno realnost, če si to priznamo ali ne, če se za naša dejanja izgovarjamo na diktatorje ali ne. Trditev, da nas politika ne zanima, je torej kontradiktorna sama sebi. V demokraciji odločamo ljudje s svojimi glasovi, ki so lahko v obliki strinjanja ali zavračanja (zakonskih) predlogov, ali pa v obliki plačevanja z denarjem. Tudi z vsakim (evro) centom glasujemo in dajemo podporo tistemu, ki ga prejme. Če torej želimo stvari spremeniti tako, da bomo delovali po Principu, ki je najboljši za vse nas, moramo najprej sami tako delovati. Tudi tako, da se pridružimo skupinam in političnim gibanjem, ki stremijo k dostojnosti življenja vseh z lastnim zgledom, ter z usmerjanjem našega denarja tja, kamor je potrebno, da se dostojnost življenja za vse dejansko uresniči.

In zakaj tega ne počnemo? Zakaj čakamo druge, da bodo to storili namesto nas? Ker imamo 'oprane možgane'. Ker smo sužnji lastnih misli in čustev, za katere sploh ne vemo, od kod izvirajo in zakaj jih imamo. Ali pač? Ko smo samo-iskreni, lahko hitro ugotovimo izvor naših misli in čustev, saj si jih sami ustvarjamo in se jim tudi sami podrejamo, kar je absurd. Sam že več let prevzemam odgovornost za lastne umsko-čustvene škodljive vedenjske vzorce, pri čemer mi je zelo pomagal tudi tale brezplačen spletni tečaj: http://lite.desteniiprocess.com/