1.18.2014

Dan 128 - Pohlep ne bo kar sam izginil

Pohlep je želja po več, ne glede na dejanske potrebe in posledice naših želja. Pohlep je hkrati občutek, kjer se najprej počutimo manjvredni, prikrajšani, nezadovoljeni in pohlep je občutek zadovoljstva, večvrednosti, zmage, začasne potešenosti, ko dobimo to, kar hočemo, čeprav tega v resnici ne potrebuje. Pohlepa se naučimo že kot otroci, ko se ne-zavedajoč lastnih občutkov poskušamo počutiti bolje, bolj vznemirjeno, bolj veselo, kadar recimo dobimo novo igračo, kadar dobimo sladkarije itd. Skratka, ko dobimo to, kar hočemo, brez da bi pri tem upoštevali dejanski izvor naše želje in brez da bi se zavedali posledic, ki jih naša hotenja imajo na okolje. Res potrebujemo še eno sladkarijo, še eno igračo? V veliki večini primerov ne. Zakaj pa potem tako na vso moč skušamo zmanipulirati starše in druge, da bi zadostili svojim hotenjem? Ker se ravnamo po občutkih, namesto po zdravi pameti. Ker nam pač ni nihče razložil in ker se sami tudi nismo nikoli vprašali, od kod za vraga občutki sploh pridejo in zakaj. Vsi smo kdaj pohlepni, eni bolj, drugi manj, odvisno od okoliščin in zmožnosti. Vsi zaradi teh občutkov posledično uničujemo planet, ker se ravnamo po občutkih in ne po zdravem razumu. Vzroke pohlepa moramo odstraniti. Spoznati in razumeti moramo občutke, ki nas vodijo v pohlep in jih odstraniti, da se bomo lahko ravnali po zdravem razumu in nikomur v škodo. Pohlep je nedopusten, ker z njim zlorabljamo življenje, ker z njim gledamo le nase in na svojo korist. V pohlepu hočemo več samo zase, čeprav ničesar več ne potrebujemo za dostojno življenje. S tem pa onemogočamo dostojno življenje drugim, katerim jemljemo, samo zase, ker pač sledimo svojim občutkom, namesto da bi dali vsem to, kar vsi potrebujemo za dostojno življenje. Vsakdo, ki ne more živeti dostojno, je žrtev pohlepa vseh nas, ker vsi mislimo le nase in na svoja hotenja, namesto da bi odpravili pohlep in dajali drugim tako, kot želimo sami prejeti. Vsi želimo dostojno živeti, zato moramo dostojno življenje vsem zagotoviti. Tega pa s pohlepom ni moč doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen in hoteti še več in še več, za to da bi se bolje počutil, da bi bil bolj zadovoljen, da bi čutil več, da bi se počutil več-vredno, da bi se počutil kot zmagovalec, da bi potešil svoja hotenja, brez da bi se sploh vprašal, če je moja želja/hotenje realno in objektivno in odraža nekaj, kar resnično potrebujem za dostojno življenje, ali je zgolj ideja v moji glavi, ki ji sledim zgolj zaradi občutka, ki jo spremlja. Spoznal sem in zavedam se, da se pogosto ravnam po občutkih pohlepa, namesto da bi odpravil energetske občutke v sebi in se usmerjal v dihu po zdravem razumu. Ko opazim in se zavem, da se ravnam po občutkih pohlepa - se ustavim in diham. Obvezujem se, da pri odločanju ne bom sledil občutkom pohlepa in da bom vsak tak občutke odstranil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil slediti občutku pohlepa po zmagi, kjer si želim doseči zmage zato, da bi se počutil bolje, več-vredno.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil občutek zmage definirati kot nekaj pozitivnega in dobrega zame, namesto da bi spoznal, da s sledenjem temu občutku vidim le sebe in svojo željo po občutku zmage na račun drugih, s čimer zlorabljam druge, ker ne upoštevam zdravega razuma. Obvezujem se, da bom vsako težnjo po občutku zmage takoj ustavil z dihanjem in samo-odpuščanjem in se usmeril po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen, ko jem hrano samo zato, da bi se bolje počutil in ne zato, ker bi bil lačen. Ko opazim in se zavem, da želim nekaj pojesti, predvsem kaj sladkega, zato da bi se bolje počutil in ne zato, ker sem lačen - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil svojih negativnih občutkov. Namesto tega se obvezujem, da bom takoj raziskal vzroke za negativne občutke, ki jih želim prikriti in spremeniti v dobre skozi uživanje hrane in sladkarij in jih odpravil s samo-dopuščanjem ter se usmeril v dihu po zdravem razumu.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil biti pohlepen pri igranju iger, da bi se bolje počutil in prikril nelagodje in slabe občutke. Zavedam se, da s tem ne bom odpravil slabih občutkov. Ko opazim in se zavem, da želim igrati igre zato, da bi se bolje počutil - se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom takoj raziskal vzroke za svoje slabe občutke in jih odpravil s samo-odpuščanjem in se usmeril v dihu po zdravem razumu.