4.09.2014

Dan 135 - Zakaj je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni? Odgovor sledi.


Ljudje gledamo svet skozi lasten filter egocentrizma. Zagotovo poznate izraz, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Zakaj? V zadnjih dneh sem to ugotovitev ne samo spoznal na lastnih napakah, ampak tudi dojel njen vzrok. Na svet namreč neprestano (in pogosto ne zavedajoč se) gledamo skozi lasten filter egocentrizma. To pomeni, da ne vidimo sveta takšnega, kot je v resnici, ampak takšnega, kot si ga predstavljamo ali pa želimo predstavljati, ker smo preleni in imamo preveč predsodkov, ki niso resnični, da bi dojemali in razumeli resnično stanje okoliščin. Zato je pri kakršnem koli odločanju in iskanju rešitev za probleme najpomembneje dvoje:
  1. Odprava kakršnihkoli predsodkov: domnev, verovanj, čustvenih reakcij, sodb, navad in kar je podobnega. 
  2. Teženje k popolnemu razumevanju dejanskega, resničnega praktičnega stanja okoliščin, kar vključuje tudi razumevanje ljudi in njihovega umskega stanja, ko z njimi sodelujemo.
Seveda moramo najprej izpolniti bistveni predpogoj, kjer se vedno držimo načela, da ne obravnavamo drugih tako, kot ne bi želeli biti obravnavani sami. Da je torej naš cilj delovati v dobro vsega življenja in ne le v dobro našega ega. Slednje ni sprejemljivo, ker s tem povzročamo zlorabo življenja na vseh ravneh.

Če izpolnjujemo zgornje tri pogoje, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da se bodo naše odločitve, naše rešitve in naše delovanje dejansko skladali s tem, kar je najboljše za vse, kar se bo seveda odražalo v praksi. Tako ne bo več nesporazumov, zaradi katerih je tudi nastala neslavna delna ugotovitev, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Če to drži, potem naši nameni, pa čeprav naj bi bili po našem mnenju dobri, še vedno niso v skladu z dejanskimi praktičnimi okoliščinami, ampak so posledica našega lastnega egocentrizma. Torej v resnici niso dobri, ker želimo z njimi poveličevati svoj ego, ne pa dejansko storiti nekaj  resnično, praktično dobrega in koristnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati ideje o tem, kakšno je dejansko stanje in kakšne so dejanske okoliščine, namesto da bi se dejansko pozanimal in temeljito raziskal okoliščine, preden se nekaj odločim in preden se zavzamem za določeno rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se odločam na podlagi predsodkov: domnev, verovanj, čustvenih reakcij, sodb, navad.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil odločati se in iskati rešitve v afektu, v jezi in želji po spremembi, namesto da bi se ustavil, si odpustil čustva in reakcije in najprej temeljito raziskal dejanske okoliščine, preden se odločim za določeno ravnanje, rešitev.

Odpustim si, da si nisem dovolil temeljito raziskati dejansko stanje in okoliščine, preden se odločim za določeno ravnanje, rešitev.

Odpustim si, da si nisem dovoli spoznati, da še vedno večino časa gledam na svet skozi filter egocentrizma in da se v takšnem stanju ne morem učinkovito odločati in predlagati rešitve, ki bodo najboljše za vse življenje. Zato se obvezujem, da si bom vztrajno odpuščal in odstranjeval predsodke: domneve, verovanja, čustvene reakcije, sodbe, navade in se pred odločitvami in predlaganimi rešitvami zavzemal za čim bolj popolno razumevanje resničnega dejanskega stanja okoliščin, da se bom lahko kar se da informirano odločal za rešitve in ravnanje, katerih posledice bodo dejansko vodile v to, kar je najboljše za vse življenje.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da moramo pri odločanju in iskanju rešitev upoštevati tudi umsko stanje drugih in da moram biti z njimi popolnoma odkrit in tako doseči razumevanje in dogovor, ki bo dejansko sprejemljivo za vse vpletene. Tako moje ravnanje ne bo razumljeno narobe in s tem ne bo prihajalo do nesporazumov ali odločitev, ki v praksi ne bodo najboljše za vse.

Odpustim si, da si nisem dovolil prizadevati si vedno za to, da čim bolje razumem resnično, dejansko umsko in praktično stanje ljudi, ko z njimi sodelujem. Spoznal sem, da se moram čim bolj potruditi postaviti se v kožo drugih, ker lahko le tako kar se da dobro razumem dejansko stanje in s tem usmerim lastna dejanja in prizadevanja k rešitvam, katerih posledice bodo najboljše za vse življenje. Obvezujem se, da si bom vedno prizadeval postaviti se v kožo drugih in k razumevanju njihovega resničnega praktičnega ter umskega stanja, in da se bom na podlagi takšnega upoštevanju drugih, kjer druge obravnavam enako, kot bi sebe, usmerjal k dejanjem in rešitvam, ki bodo praktično vodile v posledice, ki so najboljše za vse življenje.

Naj še dodam oris mojega primera, ki mi je zgornje pomagal dojeti:
Moja partnerka je prevajalka in dela od doma, vendar so jo zadnje čase zasipavali z delom (kot tudi sodelavke in sodelavce), tako da je tudi po več tednov zapored spala samo kakšne 4 ure na vsaka dva dneva in podobno. Tako ni imela časa za nič in morala je piti energijske pijače, da je sploh zdržala. Takšno stanje je seveda nesprejemljivo in kaže na nesposobnost in malomarnost predvsem vodilnih v podjetju, ki se ne zavedajo ali pa nočejo zavedati, da s svojo (ne)organizacijo dela povzročajo zlorabo. Zato sem želel pomagati pri izboljšanju in odpravi tega stanja. Pri tem sem gledal na stvari večinoma samo s svoje egocentrične perspektive in se nisem postavil v kožo vseh udeleženih, kot se tudi nisem natančno pozanimal o dejanskem stanju. Poleg tega sem situacijo obsojal in ob tem dopuščal, da me prevzema jeza. Kadar pa smo v emocionalnem stanju, zelo težko pomagamo ali karkoli izboljšamo, ker emocije vedno povzročajo še večji konflikt. Ker moja partnerka ni bila pripravljena takoj prevzeti mojih predlogov, sem nato začel obsojati še njo, da se premalo ceni in da se pusti zlorabljati. V mojih lastnih mislih so se mi moje rešitve in predlogi seveda zdeli zelo enostavni in smiselni, vendar pa so bili preveč poenostavljeni in praktično ne najbolj izvedljive, ker nisem razumel vseh dejanskih okoliščin in se nisem postavil v kožo partnerke in drugih. Tako sem ustvaril še večji konflikt, ki je stanje kvečjemu poslabšal. Torej, kljub temu, da so moji nameni bili dobri, sem na koncu ustvaril konflikt s partnerko, kar je stvari še poslabšalo. V tistem momentu bi si lahko enostavno rekel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in vse skupaj pozabil, kar tako radi počnemo, kadar se moramo zazreti vase in poiskati lastne napake in prevzeti samo-odgovornost zanje, da naslednjič te napake ne ponovimo. Pa nisem, uporabil sem princip samo-iskrenosti in samo-odpuščanja in si izpisal samo-popravek, po katerem se bom ravnal v prihodnje v podobnih situacijah.