4.21.2014

Dan 136 - Samo-podpora s pisanjem in strah pred govorom

Ravno sem prebral blog o tem, kako si ljudje ne dajemo časa, da bi dejansko samo-iskreno ogledali, predelali in rešili lastne probleme (umske, čustvene) in kako se potem zatekamo v neke odnose z ljudmi v upanju, da bodo oni to storili namesto nas. Tako je praktično z vsako zvezo dveh partnerjev. Sam sem zadnje čase zapadel v stanje ne-podpiranja samega sebe s pisanjem blogov, zato bom to popravil tako, da bom ponovno vsak dan pisal blog, v katerem si bom vzel čas zase in za svoje probleme in jih odpravljal s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Najprej bom popravil vzorec občutka odpora ob tem, ko nameravam pisati blog.

Odpustim si, da sem sprejemal in si dovolil, da zapadem v občutke odpora pred pisanjem blogov in podpiranjem samega sebe z odpravljanjem vzorcev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrediti se občutku odpora pred izpisovanjem lastnih vzorcev in raziskovanjem lastnega uma zato, da se osvobodim lastnih umski in čustvenih omejenosti.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati in verjeti temu, da mi pisanje in korekcija ne koristita in da mi ni treba tega početi vsak dan.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati izgovore zakaj mi ni treba pisati o lastnih vzorcih vsak dan in jih tudi odpravljati in se praktično spreminjati glede na korekcijo, ki si jo zapišem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti izgovorom in se predajati in podrejati trenutku pozitivne energije, ki si jo ustvarim v trenutku, ko se odločim, da ne bom in da mi ni treba danes pisati in da je to v redu.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da se z vsakim takšnim dejanjem in mislijo sabotiram, si otežujem proces samo-korekcije in si ga podaljšujem, namesto da bi se samo-odgovorno in samo-direktivno usmerjal čim več pisati in izvajati samo-korekcijo, saj vem, da se bom s tem osvobodil lastnih omejitev, lastne podrejenosti do uma in energij/čustev.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti/verjeti, da sem podrejen lastnemu umu in čustvom, namesto da bi spoznal, da sem enakovreden svojemu umu in svojim čustvom, ker jih sam ustvarjam in upravljam in se na podlagi tega zavedanja usmerjal samo-iskreno k odpravljanju lastnih umskih in čustvenih vzorcev in omejitev ter se praktično apliciral po predlogi samo-korekcij, ki si jih zapišem.

Ko opazim in se zavem, da si mislim/verjamem, da mi danes ni potrebno pisati samo-iskreno in odpravljati lastnih umskih in čustvenih vzorcev - se ustavim in diham. Zavem se, da se v tem trenutku sabotiram in da je edina prava korekcija, ki je najboljša zame ta, da se usmerim in napišem blog in predelam nek vzorec, ker bom le tako odpravljal svojo lastno umsko in čustveno omejenost in s tem postal bolj praktično samo-direktiven, sproščen, stabilen in predvsem zadovoljen sam s sabo, ker bo vedel, da resnično delam to, kar je najboljše zame in hkrati za vse.

Danes sem opazil, kako pogosto (posebej okrog nepoznanih ljudi) nameravam nekaj spregovoriti, potem pa namesto tega začnem o tem razmišljati in si namišljam, kako bi nekaj rekel in kako bi potekal pogovor. To je posledica strahu pred sodbami, ki jih dejansko izvajam sam nad seboj, kjer se sodim kot manjvrednega, pa tudi posledica pomanjkanja samozaupanja v to, da se lahko normalno pogovarjam s komerkoli o čemerkoli, brez da bi ob tem čutil določen strah.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrediti se občutku strahu pred samo-obsodbami v trenutku, ko želim nekaj spregovoriti, še posebej pred nepoznanimi ljudmi.
Odpustim si, da si nisem dovolil preprosto spregovoriti si takoj, ko dobim idejo o tem, da bi nekaj povedal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi lastno idejo in sebe kot manjvrednega takoj, ko dobim idejo o tem, da bi nekaj povedal ali takoj, ko neka povem in tudi kasneje, ko sem nekaj že povedal.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah negativnih reakcij na obrazu ljudi, ko nekaj povem.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da me bodo ljudje sodili kot manjvrednega in me zavračali po tem, ko dobijo negativne reakcije (zavračanje, gnus, jeza, strah) na obraz.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil jemati negativne obrazne reakcije drugih osebno in si ob tem misliti, da delam nekaj narobe, da sem nekaj narobe povedal ali naredil in da tega ne bi smel in da je moj problem in da sem jaz kriv za to, da so drugi reagirali na moje besede in si ustvarili negativne reakcije tudi na obrazu in me sodili kot manjvrednega ali zavračali.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in se zavedati tega, da ko drugi negativno (ali pozitivno) reagirajo na moj govor/besede/dejanja, ne reagirajo dejansko name osebno (čeprav mogoče sami tako verjamejo) ampak reagirajo zgolj na moj govor/besede/dejanja, zaradi lastnih definicij in čustvenih nabojev do določenih besed ali dejanj. Zato je nesmiselno, da takšne negativne/pozitivne reakcije jemljem osebno in se po njih sodim kot manjvreden/večvreden, ampak enostavno diham, se po potrebi usmerim na občutek rok, da prekinem tok misli in samo-obsodb in govorim naprej ali pa enostavno zavedno diham in poslušam druge.

Ko opazim in se zavem, da želim nekaj povedati in se pri tem sodim ali zadržujem, takoj prekinem tok misli z dotikom rok in začnem govoriti o misli. Pri tem se zavedam, da mi ni potrebno negativnih reakcij drugih na njihovih obrazih/izrazih/v besedah jemati osebno in da se po njih ne rabim soditi kot manjvrednega, ker bodo drugi tako ali tako v vsakem primeru name reagirali tako ali drugače. Zato se obvezujem, da se ne bom več zadrževal in sodil, ko bom želel nekaj povedati, ampak bom enostavno začel govoriti in po potrebi preusmeril pozornost na dotik rok in na zavedno dihanje, ter s tem prekinil tok misli samo-obsodb.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podrejati se občutku odpora do govorjenja. Zavedam se, da ta občutke izhaja iz moje jeze nad samim seboj, ker vem, da sem se sodil in da sem si skozi samo-obsodbe ustvarjal občutek manjvrednosti in zato nočem govoriti, ker se nočem soočiti s samo-obsodbami in občutkom strahu in manjvrednosti. Ko opazim in se zavem, da se prepuščam/podrejam občutku odpora do govorjenja - se ustavim in diham. Zavedam se nesmiselnosti ohranjanja te lastne samo-omejenosti, zato se obvezujem, da se v takšnem trenutku takoj usmerim h govoru brez samo-obsodb.