4.21.2014

Dan 137 - Prelaganje in zavlačevanje

Najbolj izrazita in čustvena težava, s katero sem se danes ubadal, je prelaganje in zavlačevanje pisanja naloge, za katero sem se odločil, da jo napišem. Ob misli na nalogo sem si ustvarjal občutek odpora in se na drugi strani polarnosti občutkov sabotiral z željo po občutku ugodja ob igranju iger. 'Grozljivo' je, kako ljudje v bistvu samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje z občutki. Če do nečesa čutimo odpor, se nam enostavno in takoj zdi opravičeno, da tega ne bi storili, pa čeprav v resnici vemo, da je to za nas dobro in potrebno. Nikoli pa ne podvomimo v svoje občutke. Od kod prihajajo? Kako jih ustvarjamo? Sam že vem, da so občutki posledica misli in razmišljanja ter miselnih vzorcev, ki si jih skozi čas ponavljamo, posledica česar so tudi čedalje bolj močni občutki ob teh vzorcih, s katerimi potem samemu sebi opravičujemo svoje obnašanje in ravnanje, namesto da bi se ravnali po zdravem razumu, kar je možno samo takrat, ko nimamo občutkov, ki bi nam meglili razum in izpostavljali določeno odločitev kot boljšo od druge samo zato, ker smo ta občutek sam po sebi definirali bolj pozitivno od nekega drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvariti odpor do pisanja naloge in nato s tem občutkom opravičevati prelaganje dela na kasneje, namesto da bi takoj odpravil občutek in opravil z nalogo. Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam odpor do pisanja naloge - se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ni treba sodelovati v ustvarjanju občutka odpora do naloge z mislimi, zato se obvezujem, da si bom naslednjič ob takem trenutku pomagal z glasnim samo-odpuščanjem, da odpravim odpor, in nato pisal nalogo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil pisanje naloge označevati/definirati kot duhomorno, nepotrebno in dolgočasno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti svojemu občutku odpora in se mu podrejati, namesto da bi takoj zadihal, izgovoril samo-odpuščanje in se usmeril pisati nalogo.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da mi ni treba ustvarjati občutka odpora do pisanja naloge preprosto tako, da ne sodelujem v mislih, s katerimi bi pisanje naloge definiral kot nekaj negativnega in si s tem ustvarjal negativne občutke in odpor.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da če želim odpraviti negativne občutke odpora do pisanja naloge, moram odpraviti tudi pozitivne občutke do igranja iger, s katerimi se sabotiram in tako ustvarjam in vzdržujem polarnost obeh občutkov, namesto da bi se usmerjal v dihu in ne bil omejen z občutki, ki tako ali tako nimajo nobene praktične vrednosti, ker vem, da me vedno samo motijo, omejujejo in meglijo moj razum in mojo sposobnost razumskega odločanja in učinkovitega samo-usmerjanja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do igranja iger ustvarjati pozitiven občutek sreče, še posebej v primerjavi s pisanjem naloge ali opravljanjem kakšne druge aktivnosti, ki jo vidim / definiram kot obveznost, zato da bi z njim kompenziral negativen občutek odpora, ki ga imam do pisanja naloge in opravljanja obveznosti.

Ko opazim in se zavem, da si ustvarjam pozitiven občutek sreče do igranja iger ali česa drugega in s tem željo / hotenje po igranju iger ali nečemu, kar definiram in vidim kot zabavo - se ustavim in diham. Zavem se, da s tem že sodelujem pri polarnem vzorcu, kjer skušam potlačiti in prekriti ustvarjen negativni občutek do pisanja naloge ali kake druge 'obveznosti'. Zato se obvezujem, da v takšnem momentu povem na glas samo-odpuščanje do pozitivnega občutka, s katerim sem želel potlačiti in kompenzirati predhodno ustvarjen negativen občutek, nato pa še povem na glas samo-odpuščanje za prvotni ustvarjen negativen občutek, tako da odstranim obe polarnosti občutkov, nato pa grem pisati nalogo in končam 'obveznost', ki sem jo tako ali tako nameraval narediti.