7.13.2014

Dan 152 - Kar mora vsak vedeti o politiki


Politika, kot jo poznamo pri nas in drugod po svetu, torej demokratično predstavniška, je do sedaj delovala večinoma po enakih vzorcih. Dejstvo je, da naj bi politiki - poslanci - danes še vedno predstavljali določene skupine ljudi, ki so jih za to izvolili. Torej interese določenih skupin prebivalstva. Zato imamo tudi različne stranke, ker naj bi se vsaka predvsem osredotočala na določeno ciljno skupino prebivalstva (oz. politično idejo, ki jo ta skupina podpira) in njihove interese.

V praksi se je izkazalo, da so do sedaj imeli odločilen vpliv na politiko v naši državi in drugod po svetu predvsem ljudje, ki podlegajo pohlepu in sebičnosti. S poudarkom na predvsem. To je očitno zato, ker se večinoma nihče ni držal principov in etičnih načel lastne stranke, v kateri je deloval. Vselej so prevladovale težnje sebičnosti in osebnega pohlepa nad principom enakovredne so-odgovornosti za dostojno življenje vseh. To se izraža v vedno večji revščini ter zlorabi ljudi in okolja, zgolj za volj dobičkov, ki odtekajo v zasebne žepe zaradi želje po vse večjih dobičkih in večjem vplivu nad drugimi. Obe želji sta v današnjem kapitalizmu neločljivo povezani.

Za takšno stanje smo krivi in odgovorni vsi. Nekateri so imeli možnost sebičnost izvajati bolj, drugi manj, vsi skupaj pa smo to večinsko dopuščali. Zato se moramo večinsko tudi zazreti vase in se spremeniti, da bomo lahko zares začeli soustvarjali družbo, v kateri bomo drug drugemu zagotovili dostojno življenje. Na osebni ravni smo zato predvsem odgovorni za svoje misli, čustva in navade, s katerimi ustvarjamo ali dopuščamo zlorabe soljudi. Torej za vsakršno razmišljanje, čustvovanje ali obnašanje, kjer posledično sočloveka ne obravnavamo tako, kot bi želeli biti sami obravnavani na njegovem mestu. Zlorabe popravljamo z lastnim zgledom in s povezovanjem z ljudmi, ki zlorab ne sprejemajo in ne dopuščajo.

Ko tako zgledno prevzamemo odgovornost zase, ugotovimo, da v resnici ne potrebujemo različnih strank, ker mora vsak izmed nas zgledno zagovarjati in zagotavljati dostojno življenje vsem. S tem pa tudi vsak politik. Pri takšnem osebnem delovanju različne politične stranke niso potrebne, ker odražajo zgolj sebičnost posameznih strankarskih skupin, ki so za dosego svojega ideološkega cilja pripravljene žrtvovati dostojnost življenja skupine ljudi, ki tej stranki niso pridruženi. To ni sprejemljivo. Potrebujemo torej zgolj "stranko dostojnega življenja za vse", se pravi, strank sploh ne potrebujemo. Skupini ljudi lažje vladaš, če jih med sabo razdeliš in skregaš. Komu je torej v interesu, da so ljudje med seboj razdeljeni v stranke in da se kregajo, namesto da bi delovali složno tako, da bi drug drugemu zagotavljali dostojno življenje?

Zavedati se moramo, da so za v politiko predstavniške demokracije, dokler jo še imamo, primerni zgolj in samo ljudje - poslanci, ki se odkrito in jasno zavzemajo za dostojno življenje vseh ljudi enakovredno in to tako, da to pokažejo s svojim življenjskim zgledom. To pomeni, da so očitno skromni pri posedovanju osebne lastnine, bolj od povprečnega človeka, in da se odpovedujejo osebnim dobičkom in koristim na račun svojega položaja. Prav tako delujejo odkrito in transparentno, ničesar ne skrivajo, ne delujejo za zaprtimi vrati in vzpodbujajo vse ljudi, da z njimi konstruktivno sodelujejo pri iskanju in vpeljevanju rešitev, ki bodo vsem zagotovile dostojno življenje. Ne obljubljajo, ampak priznavajo in izpostavljajo družbene probleme in predstavljajo možne rešitve. Prevzemajo odgovornost in ne krivijo drugih ter izpostavljajo so-odgovornost vseh sodelujočih. Imajo jasna in stabilna načela, ki vselej sovpadajo s principom "ne obravnavaj drugih tako, kot nočeš biti obravnavan sam". Seveda lahko ugotavljamo, da takšnih ljudi še ni prav dosti, zato je nujno, da takšni postanemo mi sami. Torej jaz in ti. Ko nas bo dovolj, bomo lahko precej hitro zagotovili vsem dostojno in zabavno življenje. Edino, kar nam to preprečuje, sta naša lastna apatičnost in sebična hudobija vsakega posameznika, kar pa lahko in mora vsak odpraviti skozi proces samo-iskrenosti, samo-odpuščanja in praktične samo-korekcije, kot ga lahko zasledite tudi v mojih in mnogih drugih spletnih dnevnikih.