9.17.2014

Dan 171 - Realnost vs iluzija - kdo bo koga?

Ljudje se večinoma slabo zavedamo, kako zelo pogosto si dovolimo, da si v svojem umu ustvarjamo iluzorne umske konstrukte, ki temeljijo predvsem na naših čustvih. To pomeni, da stvari, dogodkov in odnosov z drugimi ljudmi ne vzamemo / dojemamo preprosto takšne, kakršni so, ampak si ob njih v našem umu ustvarjamo še dodatne miselne in čustvene iluzije. To lahko najbolj očitno opazimo v odnosih med moškimi in ženskami. Dva naključna človeka, moški in ženska, se po naključju srečata in se malo razgovorita. Pri tem sproščeno uživata. Med tem na primer moškemu, ki se tega večinoma niti ne zaveda dobro, iz podzavesti že udarjajo seksualna poželenja, zato postane pozoren na to, če obstaja mogoče kakšna možnost za seks. Ženska se med pogovorom večkrat nasmehne, ker uživa v pogovoru, moški pa si začne to iluzorno interpretirati tako, da verjame, da je ženski všeč in da ga zapeljuje. Potem se razideta in moški si pod vplivom čustev poželenja in občutka večvrednost, ker se mu je ženska nasmihala, začne ustvarjati razne domišljijske iluzije o tem, kako je ženski všeč in kako jo bo osvajal in mogoče z njo celo seksal. Ker na srečo ima njeno številko, jo čez nekaj dni pokliče in gresta na pijačo. Seveda moški, ves pod vtisom svojih prej ustvarjenih iluzornih predstav in čustev, do ženske pristopi bolj samozavestno in jo prične osvajati in bolj ali manj posredno nagovarjati na seks. Ženska pa o tem do zdaj recimo sploh ni razmišljala, zato ga užaljeno zavrne, saj noče imeti opravka s seksualnim obsedencem. Moški posledično brez, da bi se tega dobro zavedal, od občutka superiornost in poželenja preide v nasprotno polariteto občutkov, kjer se počuti manjvredno, razočarano in jezno, ker ni dobil tega, kar si je iluzorno predstavljal in želel. Seveda je lahko vloga spolov tudi obrnjena. Dejstvo je, da si znamo podoben primer vsi predstavljati, če ga že nismo ravno doživeli.

Na podoben način si ljudje ustvarjamo iluzorne predstave v umu do večine stvari, pri čemer si pozitivna in negativna čustva večinoma ustvarjamo avtomatsko, brez da bi se tega sploh dobro zavedali. Pa nam to resnično koristi? Nam takšna čustvena nihanja in napačne predstave o realnosti kdaj pridejo prav? Po do sedanjem analiziranju svojega življenja lahko mirno rečem, da mi kaj takega nikoli ni prišlo prav, ker sem se s takšnim iluzornim zapletanjem v lasten um in lastna čustva vedno zgolj in samo oddaljil od realnosti in se pred njo slepil, s čimer sem v svoji neposredni okolici zgolj povzročal konflikte in se počutil razočaranega, ko stvari niso šle / izpadle tako, kot sem si to iluzorno zamišljal v svojem umu. Zakaj za vraga sem torej to sploh počel?

Ljudje se tako avtomatično obnašamo zato, ker se večinoma podrejamo svojim čustvom, kamor spadajo tudi poželenja, brez da bi se sploh zavedali, da si jih sami ustvarjamo in kako to počnemo. Tako si recimo ustvarimo občutek vzburjenja, poželenja in večvrednosti, kadar nam nasprotni spol nameni pozornost, za katero menimo, da nam je primanjkuje. Nato si v domišljiji namislimo vse mogoče situacije, v katerih bi se počutili še bolj čustveno pozitivno - in že nas odnaša v domišljijo, ki nima nobene praktične veze z realnostjo. Prav tako se do sedaj skoraj nihče ni zavedal, da sta obe polarnosti čustev, ki jih občutimo in delimo na pozitivna in negativna, vedno neločljivo povezani med seboj. Zato je neizbežno, da bomo kot posledico tega, da smo si v nekem trenutku ustvarili pozitivno čustvo, posledično v prihodnosti občutili tudi nasprotno polariteto tega čustva, ker se na tak način čustvena energija uravnoveša po naravnem zakonu. Tako se, kadar čustvujemo, nehote priklenemo na čustveni vlak smrti, kjer se enkrat počutimo pozitivno, veselo in "živo", spet drugič pa negativno, jezno, depresivno, žalostno, itd. Kadarkoli čustvujemo, smo lahko prepričani, da bo temu tako in da polarnosti energetskih čustev ne bomo mogli ubežati. (Sem preveril na lastni koži.) Vsaj tako dolgo ne, dokler si bomo ustvarjamo kateregakoli od pozitivnih ali negativnih energetskih čustev. Zakaj je temu tako?

Najbolj enostavno bo, da si pogledamo naslednji primer človeka, ki si je ustvaril čustvo sreče ob ustvarjeni iluziji "lepote" in čustvo gnusa ob posledični avtomatski definiciji "grdote". V naravi, v fizični realnosti, so stvari takšne, kot so. Potem pa pride človek, ki je začel definirati pisane sveže rožice kot nekaj "lepega" in "privlačnega", zato si posledično ob tem ustvari pozitiven občutek sreče, kadar ga obdajajo pisane, sveže "lepe" rožice. Ker se ne zaveda, da si je ta občutek ustvaril sam, si napačno predstavlja, da so za ta njegov občutek sreče krive prav te pisane, sveže "lepe" rožice. Nato pa pride dan, ko zaradi prevelikega onesnaževanja vse rožice na njegove vrtu ovenijo in se posušijo. Ko ta človek pogleda takšne posušene, rjave rožice, ugotovi, da se prav nič ne skladajo z njegovo definicijo pisanih, svežih rožic, ki jih je označil za "lepe" in "privlačne", zato se mu zdijo "grde", "odbijajoče". Zato se neizbežno in nehote počuti ravno nasprotno, obda ga gnus. S tem se dela nesrečnega in žalostnega, čeprav v svojem nerazumevanju samega sebe verjame, da ga takšnega delajo prav te, "gnusne" rožice. Tako zelo pade v depresijo, da nerazumnega onesnaževanja sosednje tovarne, ki je rožice zastrupilo, sploh ne opazi, ker je preveč zaposlen s svojo žalostjo, na katero se je nevede in neizbežno sam obsodil v tistem trenutku, ko je pisane, sveže rožice označil za "lepe" in si ob tem ustvaril pozitiven občutek sreče. Da bi problem "rešil", se odseli drugam, stran od tovarne, ker se mu to zdi najbolj enostavno. Ne zaveda pa se, da ni naredil nič, ker je svoj problem dojemanja rožic odnesel s seboj, kjer ga bo doživel še enkrat in vedno znova, problem onesnaževanja tovarne pa je pustil kar tam, ker mu je bolj pomembno "odpravljanje" lastnega problema žalosti in depresije ob gledanju "grdih" rožic, čeprav se sploh ne zaveda, kako si je takšno čustveno stanje ustvaril. Če si ga ne bi, bi lahko pomagal odpraviti problem onesnaževanja tovarne, namesto da beži pred samim seboj.

Bodimo samo-iskreni in se zazrimo vase, ter v svojem življenju poiščimo par primerov, kjer smo občutili kakšnega od pozitivnih ali negativnih čustev. Za vsako čustvo, ki smo si ga kdaj ustvarili, lahko najdemo v svojem življenju primer, ki je podoben zgornjemu, v smislu neizbežnega doživljanja obeh polarnosti čustev, saj lahko hitro ugotovimo, da smo vedno doživljali obe strani čustev - tako pozitivno, kot negativno. Mnogi ljudje bi rekli, da so prav čustva ta, ki nas delajo "žive", med tem ko se sploh ne zavedajo, na kakšen način in zakaj si jih ustvarjajo in kakšne posledice imajo čustva na življenje človeka, ki se jim podreja. Po večletnem samo-iskrenem pregledovanju lastnega življenja lahko mirno rečem, da mi takšen čustveni vlak smrt ni nikoli koristil, saj sem mu bil popolnoma podrejen, pa še ostali so mi lahko posledično 'prali možgane', ker nisem imel kontrole nad samim seboj in nad lastnim ustvarjanjem čustev, saj se niti nisem zavedal, da si čustva prav sam ustvarjam.

Zakaj bi se torej do smrti podrejali čustvenim turbolencam z neprestanim skakanjem iz pozitivnih v negativna čustva in spet nazaj in spet naprej in gor in dol, kjer nas premetava naokrog kot kakšen sod po razburkanem morju lastnih čustev, dokler ne treščimo ob kakšne skale in ostanemo pohabljeni do smrti, ker nad sabo nikoli nismo zares imeli nadzora? Je to sploh mogoče, da se človek ne podreja čustvom? Je mogoče, da človek živi tako, da si čustev sploh ne ustvarja? A ni tak človek potem zombi? Živi mrtvec, vedno istega obraza, istega izraza, brez veselja, brez zagona, brez vizij in radosti? Ne, daleč od tega. Ljudje smo živi mrtveci predvsem sedaj, ko se podrejamo lastnim čustvom, da nas premetavajo sem in tja, ker se ne zavedamo, da si jih sami ustvarjamo in da jih lahko zato sami usmerjamo in ustavimo. Zase še ne morem trditi, da imam vsa čustva pod nadzorom in da si jih nikoli ne ustvarjam. Lahko pa povem, da sem se uspešno znebil že mnogih čustvenih reakcij in iluzornih umskih definicij, s katerimi sem se omejeval in si predvsem grenil življenje. In z gotovostjo lahko trdim, da mi še za nobeno odpravljeno podrejenost čustvom in iluzorno miselno definicijo (čemur lahko na kratko rečemo umojeb oz. mind-fuck) ni žal, ker se sedaj veliko lažje, bolj sproščeno in bolj svobodno izražam. Predvsem pa si veliko manj dopuščam, da bi me kaj vrglo s tira (ki si ga sam postavljam) v morje čustvene nestabilnosti. Tako sem s seboj veliko bolj in vedno bolj zadovoljen, ker uživam v svojem izrazu med tem, ko se posvečam stvarem, ki mi resnično koristijo. Pa ne samo meni, ampak vsemu življenju, ker sem se v življenju posvetil iskanju in implementiranju rešitev, s katerimi bomo lahko vsem zagotovili dostojno življenje. Živimo namreč v svetu, kjer se večina ljudi podreja svojim čustvenim turbolencam, ki so seveda vse po vrsti iluzorne in sebične, zato pa imamo povsod toliko zlorab in trpljenja. To lahko odpravimo predvsem z uporabo orodij zavednega dihanja, samo-iskrenosti in samo-odpuščanja z vsakodnevnim pisanjem in s pomočjo vztrajne samo-korekcije v praksi. Več o teh orodjih se lahko naučite na brezplačnem spletnem tečaju na tej povezavi, ki je zaenkrat na voljo zgolj v angleščini. Priporočam ga vsem, ki se nočejo do smrti podrejati lastnim čustvenim turbolencam in se z njimi omejevati in si greniti življenja. Lahko kaj izgubite, če vsaj poizkusite? Čisto nič, razen kakšne depresije, občutka manjvrednosti, strahu, jeze, obupa ali kaj podobnega. Če vam ta čustva ustrezajo, potem v teh orodjih in tečaju verjetno ne boste videli posebne vrednosti. V slednjem primeru ste vsaj ugotovili ali pa dobili potrditev, da ste neke vrste avto-mazohist. S tem v vsakem primeru tega bloga niste prebrali zamanj. Krasno.