9.28.2014

Dan 180 - Strah pred specifičnim poklicem

Danes sem opazil strah pred tem, da bi se popolnoma posvetil določeni službi / poklicu, ker dojemam, da bi se s tem zelo omejil in bi potem moral do smrti opravljati enako delo, ki bi mi slej ali prej postalo dolgočasno ali pa bi mi bilo preveč naporno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil zgolj enemu poklicu / službi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil predanost enemu poklicu povezovati z utesnjenostjo, samo-omejenostjo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se pri izbiri poklica / službe napačno odločil  in da bi potem do službe neprestano čutil odpor.

Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi se popolnoma posvetil napačni službi / poklicu v smislu, da bi si potem do njega ustvaril odpor in bi mi ga bilo težko opravljati - se ustavim in diham. Zavedam se, da me je s tem strah zgolj lastnega občutka odpora, kot da ne bi imel nobenega vpliva na to, kdaj se mi pojavi, čeprav v resnici vem, da si ga ustvarim sam. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred odporom in pred tem, da bi si izbral poklic / službo, do katere bi neprestano čutil odpor, saj vem, da si lahko vsak odpor odpustim in odstranim, pa tudi službo lahko zamenjam, ko najdem kakšno, ki bi mi bolj ustrezala.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do računalništva, ker se mi zdi področje preveč obsežno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati odpor do ideje, da bi se specializiral za ozko področje računalništva, ker to dojemam kot monotono in težko za razumevanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vnaprej predstavljati, kakšen naj bi bil nek poklic / služba tako, da si ob tem poudarjam svoje dojete strahove in občutke manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Ko opazim in s zavem, da si domišljam / predstavljam delo v nekem poklicu / službi in si ob tem poudarjam lastne strahove, občutek manjvrednosti ali nezmožnost opravljanja dela - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem zgolj sabotiram in da to nima nobenega smisla. Zato se obvezujem, da si ne bom več zamišljal, kakšno naj bi bilo neko delo / služba zato, da bi si ob tem vzbujal občutke strahu, manjvrednosti ali nezmožnosti opravljanja dela. Namesto tega se bom zavedal, da sem zmožen opravljati vsakršno delo, saj sta za priučitev potreben zgolj čas in praksa, pri čemer me lahko zmoti zgolj moje lastno sabotiranje samega sebe z mislimi / strahovi / občutki nezmožnosti, ki pa jih lahko vedno ustavim in odpravim s samo-odpuščanjem in samo-korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah službe zato, ker me je strah, da bi potem izgubil čas zase. Ko opazim in se zavem, da m eje strah službe in tega, da bi izgubil čas zase - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nemogoče, da bi izgubil čas zase, ker sem vedno sam s seboj. Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal strahu pred službo in pred tem, da s tem ne bi imel časa zase.