11.11.2014

Dan 200 - Souporaba in sebičnost

Danes si bom podrobneje ogledal vzorec, ki sem ga zaznal ob svoji čustveni reakciji sramu, ko sem kolegu predlagal, da bi skupaj uporabljala njegov avtomobil, ki ga je on "plačal". Plačilo pišem v narekovajih zato, ker ga trenutno dojemamo napačno. Zakaj je temu tako, lahko preberete v tem mojem blogu, ki pa je v angleščini. Na kratko lahko povzamem: da smo nekaj plačali dojemamo takrat, ko smo za to dali svoj denar. V resnici lahko za nekaj plačamo zgolj in samo z vloženim delom in časom, ki je bilo potrebno, da je izdelek nastal, ne pa z denarjem, ki ga nekdo "plača" za izdelek. Denar so le izmišljene številke na papirju ali v računalniku, ki ne odražajo potrebnega vloženega časa in dela.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil deliti stvari na tiste, ki sem jih kupil jaz in tiste, ki jih nisem kupil jaz.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je sramotno in nesprejemljivo uporabljati stvari, ki jih nisem sam kupil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se manjvredno in osramočeno, če uporabljam stvari, ki so jih kupili drugi, jaz pa ne, čeprav bi lahko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se, kot da nekoga nadlegujem, če želim uporabljati njegove stvari.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se nadlegovanega, če nekdo želi uporabljati "moje" stvari, ki sem jih sam kupil, kadar vem, da bi si ta oseba to lahko kupila.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo sram vprašati X za skupno rabo avtomobila, ker sem se ob tem definiral kot sebičnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je bilo strah vprašati / predlagati X skupno rabo avtomobila, ker nisem hotel, da bi me sodil kot sebičnega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, ki uporabljajo stvari, ki so jih drugi kupili, čeprav bi si lahko kupili to sami, kot sebične.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, kako sem s tem vzorcem dejansko sodeloval v sebičnosti, kjer sem težil k temu, da mora vsak imeti svoje stvari, če si jih lahko kupi, ker sem dojemal, da je uporaba stvari, ki so jih kupili drugi, sebična. V resnici pa je ravno obratno, seveda kadar je dogovor v obojestransko korist.

Ko opazim in se zavem, da delim stvari na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je kupil / plačal - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je takšen pogled na stvari sebičen, saj odraža namišljeno prilaščanje stvari glede na to, kdo naj bi jih "plačal" z denarjem. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom stvari delil na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je "plačal". Namesto tega bom obravnaval vse stvari kot naše skupne v smislu, da bom do stvari odgovoren tako, kot če bi bile moje osebne in da se hkrati ne bom na njih čustveno navezoval in čustveno reagiral na dejstvo, da se stvari kdaj razbijejo, pokvarijo in uničijo in da se mi lahko zgodi nesreča, ko bom sam kriv za to, da sem nekaj uničil.

Ko opazim in se zavem, da me je sram prositi ali predlagati nekomu, da bi skupaj uporabljala nekaj, kar nisem kupil jaz - se ustavim in diham. Zavedam se, da ta vzorec izvira iz sebičnost, kjer delim stvari na "moje" in "tuje" glede na to, kdo jih je "plačal". Zato se obvezujem, da si ne bom več ustvarjal čustva sramu ob tem, ko bom nekoga prosil ali mu predlagal, da bi skupaj uporabljala kakšno stvar, ki je nisem jaz kupil. Prav tako ne bom več sodil ljudi kot sebične in nadležne, kadar me bodo prosili ali mi predlagali, da bi skupaj uporabljali nekaj, kar sem kupil in "plačal" jaz. Namesto tega se obvezujem, da se bom vedno opomnil o spoznanju, da so vse stvari naše skupne in da si jih moramo deliti v skupno dobro in v korist vseh, saj vse ostalo predstavlja sebičnost in hudobijo.