12.01.2014

Dan 208 - Pomoč v stiski


Danes sem med službenim odmorom za malico šel v trgovino po sendvič. Ko sem čakal v vrsti na blagajni, sem opazil žensko, ki je želela plačati za mleko in frutek. Začela se je obotavljati, ker je iskala drobiž. Trgovka je nato postala nejevoljna in začela računati drugim kupcem, med tem ko je čakala žensko, da plača. Ko sem prišel na vrsto, je ženska prosila trgovko, da ji od cene odšteje frutek, ker drugače ne bo imela za avtobus in med tem ji je šlo na jok. Sam najprej nisem opazil, kaj je problem, Ko pa sem opazil žalost, stisko in sram na obrazu ženske, sem takoj vedel, da je v stiski, ker nima denarja niti za hrano. Ko sem plačal svoje, je ženska potiho prosila trgovko, če ji lahko posodi denar za frutek za otroka, ker drugače nima za avtobus. V tistem trenutku sem se poistovetil z žensko in razumel, v kakšni stiski je in kako se počuti. Pogledal sem v denarnico in ji dal par evrov drobiža, ker je to bilo vse, kar sem imel. Ženska od sramu niti ni hotela vsega in je vzela samo en evro, ostalo pa mi je vrnila. Šlo ji je na jok in meni tudi, ker sem razumel njen položaj in to, kako še vedno z lastnim ravnanjem dopuščamo družbeni sistem, kjer sebični interesi prevladajo nad zagotavljanjem dostojnega in zabavnega življenja vsem. Zloraba življenja, ki se vsak dan dogaja in dopušča, je ogromna in nesprejemljiva. Ljudje pa se večinoma raje obrnemo stran in na to čimprej pozabimo, ker imamo svoje zabavne distrakcije, od katerih smo odvisni. Ko sem odhajal nazaj v službo, sem razmišljal o tem, kako bi lahko dvignil 20 evrov in pomagal ženski, ali pa ji plačal za hrano s kartico. In tega nisem storil z izgovorom, da se mi mudi v službo in da ženska že tako ni hotela vzeti vsega drobiža. V tem sem dopustil, da je na moje ravnanje vplival moj lastni strah pred tem, da bi zamudil v službo in bil grajan, hkrati pa sem iskal izgovore za to, zakaj se mi ni potrebno resnično potruditi, da bi pomagal ženski po najboljših močeh tako, kot bi želel, da nekdo pomaga meni, če bi se znašel v takšni situaciji.

Odpustim si, da si nisem dovolil dejansko pomagati ženski po svojih najboljših močeh s tem, da sem se podredil lastnemu strahu pred grajo v službi. Ko opazim in se zavem, da se podrejam lastnim strahovom pred izgubo nečesa, kadar vidim, da lahko pomagam sočloveku v stiki - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem izvajam sebičnost in da je vsakršen strah ali čustvo odveč. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal strahovom pred izgube nečesa ali čustvom, kadar bom opazil, da lahko človeku v stiski pomagam. Namesto tega se bom usmeril v dihu in po svojih zmožnostih kar se da praktično pomagal.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati in se podrediti izgovoru za to, da mi ne bi bilo treba pomagati ženski po svojih najboljših močeh. Ko opazim in se zavem, da iščem ali se podrejam izgovoru za to, da mi ne bi bilo potrebno nekomu, ki je v stiski, pomagati po svojih najboljših močeh - se ustavim in diham. Zavedam se, da sem s tem sebičen, ker se podrejam svojim čustvom, namesto da bi se usmeril v dihu po zdravem razumu tako, da pomagam drugim po svojih najboljših močeh, kot bi si želel, da mi pomagajo drugi, če bi se sam znašel v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne iskal in se podrejal sebičnim izgovorom za to, da mi ne bi bilo treba pomagati drugim. Namesto tega zadiha, si odpustim čustvene reakcije in se praktično usmerim pomagati človeku v stiski po svojih najboljših zmožnostih.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil lastne sebične interese v obliki strahov in izgovorov postavljati pred svojo pomočjo drugim v stiski, kadar vidim, da lahko pomagam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam drugim v stiski, med tem ko se drugi obračajo stran in ignorirajo, zato ker me je strah, da bi s tem pritegnil pozornost drugih in da bi me zato sodili in presojali. Ko opazim in se zavem, da me je strah se izpostaviti tako, da pomagam nekomu v stiski, ko tega drugi ne storijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je ta strah in sram popolnoma odveč, ker mi ni potrebno reakcij drugih jemati osebno in ker mi nihče ničesar ne more vzeti, kadar se "izpostavljam" in pomagam ljudem v stiski. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal in dopušča strahu pred izpostavljenostjo in sodbami drugih ob tem, ko pomagam ljudem v stiski, še posebej takrat, kadar drugi tega ne storijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je sram, kadar se jočem ali kadar mi gre na jok in da sem jok sodil kot nekaj neprimernega in sramotnega, ker odrasli ljudje naj ne bi jokali. Ko opazi in se zavem, da se sodim in presojam in da me je sram, ko mi gre na jok ali ko se jočem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ljudje z jokom sproščamo bolečino in da je popolnoma nepotrebno, da bi jok presojal in sodil ali se ob tem počutil sramotno. Zato se obvezujem, da joka ne bom več sodil in presojal kot neprimernega in sramotnega. Namesto tega si bom jok sprejel in dopustil kot del sebe, kot nekaj, s čimer si lahko pomagam sprostiti bolečino ali katerokoli drugo močno čustvo, kadar mi samo-odpuščanje ne bo dovolj.