12.19.2014

Dan 213 - Sram in čakalne vrste

Danes nisem delal urnih zapiskov aktivnosti. Večino dneva sem bil zdoma in rokoval s praktičnimi opravili, čeprav bi si iskreno povedano lahko tudi našel čas za zapiske, čeprav sem si v glavnem tudi vse zapomnil in po njih niti ni bilo potrebe.

Pri obisku zdravnika sem samega sebe presenetil, ker skoraj nisem reagiral s čustvom sramu (zgolj za moment, nakar sem naredil korekcijo) ob situaciji, ob kateri bi me v preteklosti bilo precej sram. Med čakanjem, da me pokličejo v ordinacijo, sem namreč bral knjigo in nisem pričakoval, da bom tako hitro poklican. Ko sem zaslišal svoje ime, sem presenečeno reagiral z nerazumnim čustvom strahu pred tem, da se bom prepočasi odzval in da me bodo drugi zato nejevoljni. Zato sem hitro vstal in vstopil v ordinacijo ter sel na stol in pozabil zapreti vrata za sabo. Sestri je to šlo v nos, zato je vprašala: "Kaj pa vrata, imate rep?" Na tem mestu bi me včasih bilo precej sram, zdaj pa sem se takoj odzval in šel zapret vrata ter se ob tem še pošalil na svoj račun: "Saj res, pardon. Nimam las, imam pa rep." Nato sem sel nazaj, v roki pa sem držal še papir, ki sem ga uporabljal kot zaznamek za knjigo, ki sem jo pred tem že vtaknil v torbo. Zdravnik je mislil, da imam v roki izvid, jaz pa tudi, zato je iztegnil roko, da mu ga podam in to sem tudi storil. Ko je prebral par besed, mi ga je izročil nazaj in rekel "Ah, sem mislil da imate kakšen izvid." Jaz sem odvrnil "Ja saj..." in ob tem ugotavljal, da je to nekaj povsem drugega. Tudi ob tem bi me včasih bilo sram, ker bi se sodil, da sem izpadel neumen. Zdaj pa sem zgolj segel v torbo po resnični izvid in pripomnil, da sem tudi sam zmotno mislil, da mu dajem izvid.

Ko sem zdaj takole obnavljal dogodek, sem opazil reakcijo strahu pred tem, da bom prepočasen. Tega takrat nisem opazil, zato lahko sedaj zanjo prevzamem odgovornost in si zapišem korekcijo, da se bom naslednjič v podobni situaciji odzval bolj razumno, zbrano in sproščeno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati s strahom pred tem, da se bom prepočasi odzval in se hkrati soditi, da se prepočasi odzivam, ko sem zaslišal svoje imel ob klicu v ordinacijo. Ko opazim in se zavem, da reagiram s strahom pred tem, da bi se prepočasi odzval in/ali da se sodim, da sem prepočasen in se zato delam živčnega - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da reagiram s strahom ob tem, ko zaslišim svoje ime, ko me nekam pokličejo, ker se s tem zgolj delam živčnega in sem posledično zmeden. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom reagiral s strahom pred tem, da se bom prepočasi odzval, kadar bom zaslišal svoje ime, ko bom nekam poklican. Namesto tega bom vdihnil in se usmeril sproščeno in stabilno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi druge ljudi kot sebične in nesramne, kadar se ne odzovejo takoj in kadar se mi zdi, da so prepočasni, kadar so nekam poklicani in so pred mano v vrsti.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil kriviti druge, ki so pred mano v vrsti, za moje čustvo neučakanosti in nestrpnosti, ker moram stati v vrsti in čakati na druge pred mano. Ko opazim in se zavem, da sem živčen in nestrpen, ko čakam v vrsti druge, da opravijo - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma nesmiselno, da se delam živčnega in nestrpnega s tem, da razmišljam o tem, kako zgubljam čas in kako so drugi krivi za moje čustvo nestrpnosti in živčnosti. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal čustva živčnosti in nestrpnosti in krivil druge zanj, ter da ne bom razmišljal o tem, da zgubljam čas, ker mi to v nobenem primeru ne koristi. Namesto tega bom pozoren na svoje dihanje in na to, če lahko kako pripomorem k lažjemu delu ali pa če lahko kako pomagam pri tem, da razvedrim ljudi s pogovorom, da odvrnem pozornost od živčnosti in nestrpnosti.