12.07.2015

Dan 256 - Primerjanje in presojanje ob govorjenju, petju, plesu


Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil podvomiti vase in se začeti primerjati z drugimi v momentih pred in ob srečanju z ljudi in pred ali med govorjenjem z drugimi. Ko opazim in se zavem, da sem podvomil vase in se začel primerjati z drugimi, kjer začutim strah v trebuhu - se ustavim in zadiham. Zavedam se, da sem sprožil vzorec primerjanja in samoobsojanja in da lahko to takoj ustavim v zavedanju, da se mi ni treba primerjati in skrbeti o tem, kako me drugi dojemajo, ker je to samo nepotrebna reakcija uma za ustvarjanje energije. Zato se obvezujem, da bom zadihal in se sprostil brez primerjanja in presojanja v momentu, ko se zavem občutka strahu v želodcu pred ali med srečanjem / pogovarjanjem z ljudmi.

Odpustim si, da sem prejel in si dovoli, da me je sram peti pred ljudmi, kadar me drugi slišijo.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se začeti primerjati in presojati takoj, ko se zavem, da me nekdo vidi ali posluša, še posebej med petjem. Ko opazim in se zavem, da sem se začel primerjati in presojati, ko me nekdo gleda ali posluša, se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni potrebno primerjati in presojati tudi kadar me drugi vidijo in poslušajo, ne glede na to kaj počnem, tudi ko pojem ali plešem. Zato se obvezujem, da bom ob petju ali plesanju in ko me nekdo vidi ali posluša vedno pozoren na to, da se ne primerjam in presojam in da se bom zavedal, da je to zgolj nepotrebna reakcija mojega uma za ustvarjanje energije.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjave in sodbe očeta, mame in drugih jemati osebno in se nato začeti sam primerjati in presojati, kot da je to nekaj nujnega in potrebnega, da bi lahko bil vsaj tako dober ali boljši od drugih, s čimer se začel neprestano tekmovati sam s seboj, namesto da bi se popolnoma prenehal primerjati z drugimi in presojati ter jemati primerjave drugih osebno in s strahom, da ne bom dovolj dober. Zato se obvezujem, da ne bom več sodeloval v tem vzorcu primerjanja z drugimi ter tekmovanja in presojanja in da me ne bo več stran, da bi se dojemal ali bil dojet kot slabši od koga drugega, ker razumem, da je to zgolj nepotrebna negativna sodba, s katero si vzbujam čustvo manjvrednosti in strahu, če jo vzamem osebno. Zato nobene sodbe v smislu večvrednosti in manjvrednosti ne bom več jemal osebno in se tudi na tak način ne bom več primerjal in sodil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob plesanju misliti na to, kako sem videl druge plesati in poskušati ponavljati gibe za drugimi. Ko opazim in se zavem, da si med plesanjem predstavljam, kako sem videl druge plesat - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem svoje gibe primerjam z drugimi v strahu, da ne bi plesal "slabo" in da to ni potrebno, ker se mi ni potrebno primerjati in gibe/ples deliti na slab ali dober. Zato se obvezujem, da med plesom / petjem / izražanjem ne bom razmišljaš o tem, kako sem videl druge plesati /peti / se izražati in da se ne bom več presojal in delil ples / petje / izražanje na "dobrega" in "slabega" ter da ne bom mnenja in sodbe drugih jemal osebno. Namesto tega se bom osredotočil na dihanje in izražanje sebe v sedanjem trenutku predvsem zase, da sem uživam v trenutku in ne zato, da bi zadostil pričakovanjem ali sodbam drugih, ker razumem, da so vse sodbe in predsodki ljudi zgolj reakcije umov zato, da bi ustvarjali energijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil moški ples presojati kot nekaj nespodobnega, neuglednega, slabega, ko je oče enkrat omenil, naj ne postanem baletnik. Zavedam se, da je takšna sodba nepotrebna in služi zgolj za ustvarjanju energija za um. Zato se obvezujem, da ne bom več moškega plesa / baleta in drugih aktivnosti / stvari delil na ugledne in sramotne, ker to nima smisla. Namesto tega bom spoznal namen vsake aktivnosti in to uporabil za odpravljanje lastnih omejitev in spoznavanje novih načinov izražanja.

10.14.2015

Dan 252 - Odpor do branja knjig

Reading

Odpustim si, da sem prejel in si dovolil ustvariti odpor do branja knjig, ko pomislim na branje ali med branjem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil uporabljati izgovor, da je branje knjig izguba časa, ker se iz njih ne naučim prakse ali ker govorijo o temah, ki meni ne bodo koristile.

Med branjem si lahko določim cilj/namero, da bom pozoren na praktične nasvete / primere, ki jih lahko sam uporabim v življenju.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil presojati/soditi knjige glede na to, kdo je avtor.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi celotno knjigo na podlagi posameznih trditev iz njih, s katerimi se ne strinjam oz. za katere vidim/se mi zdi, da so napačne, neustrezne in neučinkovite. Ko opazim, da to počnem, se ustavim in diham. Obvezujem se, da bom pozoren na sodbe do določenih trditev v knjigah, za katere se mi bo zdelo, da so neustrezne. V takšnem primeru si bom odpustil odpor do trditve in še enkrat preveril, če lahko trditev zavrnem na podlagi lastnih praktičnih izkušenj in če te po kontekstu ustrezajo tistim iz trditve. Če ja, potem bom trditev enostavno zavrnil in bral naprej ter iskal koristne nasvete. Drugače pa bom trditev ob priložnosti preizkusil v praksi in ugotovil, če je nasvet res koristen.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob misli na branje/med branjem postati živčen/nervozen in nestrpen, ker si v mislih dovolim imeti ideje o tem, kaj bi lahko drugega počel, kar dojemam kot bolj "zabavno", kar presojam na podlagi vznemirjenja ali kakšnega drugega pozitivnega čustva, ki si ga ob tem poustvarim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil misliti, da branje knjige ni koristno in zabavno. Spoznal sem in razumem, da si bom v praktičnem smislu veliko bolj olajšal življenje z branjem, ker bom lahko pridobil koristne nasvete, ne pa s sprehajanjem, igranjem iger ali kakšno drugo obliko "zabave", kar je v resnici bežanje od odgovornosti do samega sebe, da bi se zabaval ob učenju in opravljanju čim širše koristnih opravil. Zato se obvezujem, da bom vsakršno takšno miselno distrakcijo iskanja "zabave" takoj odpustil in se osredotočil na to, da se zabavam/uživam v opravljanju čim širše koristnih opravil.

Kadar bom opazil, da sem med branjem nestrpen/živčen, se bom ustavil in dihal. Vprašal se bom, zakaj sem nestrpen/živčen in si razloge odpustil, dokler ne bom nestrpnosti/živčnosti ustavil in se nato vrnil k branju.

Odpustim si, da si nisem dovolil vsaj pol ure na dan nameniti branju izbranih knjig, ki mi bodo koristile s praktičnimi nasveti. Obvezujem se, da bom vsak dan namenil pol ure branju izbranih koristnih knjig ali blogov in izvajal korekcijo, kot sem si zapisal.

9.29.2015

Kako bo vpeljava zagotovljenega dohodka vplivala na (moje) življenje?

Po vpeljavi sistema zagotovljenega življenjskega dohodka bo vsak izmed nas vsak mesec, do smrti, na svoj račun prejel temeljni dohodek: zadostno količino denarja, s katerim si bomo lahko izpolnili osnovne potrebe po hrani, stanovanju in oblačilih, izobrazbi in zdravstvenem zavarovanju. Vse to bomo imeli zagotovljeno, tudi če nismo zaposleni. Če pa se kje zaposlimo, bo naša plača vsaj dvakrat večja od temeljnega dohodka. V tem primeru (v času zaposlenosti), temeljnega dohodka ne bomo prejemali, ker si z vsaj dvakrat večjo plačo lahko sami zagotovimo vse, kar potrebujemo za dostojno življenje.

Kako bo to vplivalo na moje življenje? Recimo, da je takšen sistem začel delovati z današnjim dnem. Kaj se spremeni v mojem življenju?

Seveda si najprej oddahnem, ker me ne skrbi več, če bom sploh dobil službo in lahko poravnal osnovne mesečne stroške za najemnino, hrano in položnice. Prav tako me ne skrbi več za pokojnino in kako bom preživel v starosti. Ker me najbolj veseli praktično izboljševanje družbenih odnosov, sistemov in preprečevanje zlorab življenja, bi rad delal kot prostovoljec v mednarodni skupnosti iz JAR, kjer takšne rešitve razvijamo, izpopolnjujemo in vpeljujemo v družbo. Prav tako me veseli delo v naravi, na kmetiji, zato bi pomagal pridelovati hrano, skrbeti za živali in vzdrževati poslopja. Ker sem materialno zelo skromen, bi mi prejemanje zagotovljenega dohodka večinoma povsem zadostovalo. Kadar pa bi želel kam odpotovati ali si kupiti kakšno tehnično opremo, kot je recimo nov računalnik, bi si verjetno poiskal kakšno družbeno koristno in potrebno delo, ki je bolj fizične narave, ker rad delam z rokami na prostem. Lahko bi recimo pomagal pri odvažanju smeti, pomagal pri kakšni gradbenih delih ali pri čiščenju in urejanju okolja, ali pa se vključil v kakšen programerski projekt. Prav tako bi se lahko bolj posvečal mentorstvu in pomoči drugim pri razumevanju delovanja človeškega uma in čustev ter pri odpravljanju neželenih in nepotrebnih miselnih in vedenjskih vzorcev s pomočjo samoodpuščanja. Poleg tega bi se tudi veliko več in lažje udejstvoval politično, kjer se zavzemam za vpeljavo rešitev, ki niso podrejene dobičkom in sebičnim interesom, ampak podpiranju vsega življenja. Vsekakor bi se lahko mirno posvetil aktivnostim, s katerimi bi čim več pripomogel k zagotavljanju dostojnega življenja vsem, brez da bi se pri tem moral minimalno 8 ur na dan ukvarjati s službami, ki večinoma ničesar ne prispevajo k odpravljanju družbenih problemov in zlorab, saj so vsa naravnana zgolj na profit. Profit, ki je namišljen, fiktiven, v praksi pa se kaže v sebični zlorabi soljudi in okolja.

Z vpeljavo ZŽD bomo tako drug drugemu zagotovili dostojno razporeditev dobrin, ker smo vsi odgovorni, da drug drugemu zagotovimo dostojno življenje in da dajemo, kot želimo prejemati. Ne pa da samo sebično jemljemo. Zemlja nam vse dobrine ponuja brezplačno, zato si jih ne moremo prisvajati na račun in v škodo drugih. Zemlja ni naša lastnina, ravno obratno: mi smo last Zemlje, iz katere smo prišli in v katero se vrnemo. Za delo, ki ga opravljamo nad dobrinami Zemlje ali za druge, moramo biti pošteno plačani, saj imajo od našega dela korist tudi drugi. Hkrati s tem pa ne moremo dobrin odrekati drugim, ker nikoli niso bile naše. Naše je samo delo, ki ga opravljamo. Točno to je upoštevano v sistemu zagotovljenega življenjskega dohodka, v katerem bomo vsem zagotovili dostop do dobrin za dostojno življenje, hkrati s tem pa bodo tisti, ki delajo, za to pošteno plačani.

9.23.2015

Dan 248 - Nepotrebno primerjanje v procesu samokorekcije

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da moram počakati druge, da postanejo dovolj samodirektivni, preden lahko sam nadaljujem z lastno samodirekcijo v aktivnosti, za katere vidim, da jih lahko in moram narediti v sklopu tega, kar je najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil uporabljati misel "drugi ne naredijo toliko kot jaz in kar bi lahko" kot izgovor za to, da tudi sam naredim manj kot lahko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe in svoje delo primerjati z drugimi in njihovim delom in na tak način tekmovati, kjer izgubim motivacijo, če se mi zdi, da naredim več kot drugi. Namesto, da bi se osredotočil na svojo samodirekcijo in aplikacijo v zavedanju, da sem popolnoma sam odgovoren zase in da se le omejujem s tem, če se v samodirekciji primerjam z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil primerjati sebe z drugimi v procesu in tekmovati z njimi, namesto da bi se od njih zgolj učil dobrih praks.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se večvrednega od drugih v procesu, kadar sem dojemal, da sem boljši - in manjvrednega, kadar sem dojemal, da sem slabši.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil proces samokorekcije obravnavati/dojemati kot tekmovanje z drugimi in samim s sabo, kjer lahko izgubim ali zmagam, namesto da bi deloval v spoznanju/zavedanju, da z vsakim odpravljenim vzorcem/korekcijo postajam bolj samodirektiven in podporen zase in za druge in da ne gre le za nek namišljen končni cilj, ampak da so pomembni vsi vmesni koraki procesa samokorekcije. Zato je bolje, da sem hvaležen za vsako korekcijo, ki jo ponotranjim in na to, katero korekcijo lahko naslednjo ponotranjim. Vsakršno drugačno primerjanje in tekmovanje je popolnoma odveč in nekoristno.


9.14.2015

Dan 247 - Razumevanje samega sebe


V današnji družbi se nikoli zares ne naučimo, kako smo kot človeško bitje zgrajeni in kako samega sebe ustvarjamo. Tega ne vedo naši starši in tudi v nobeni šoli tega ne bomo slišali. Človek je zgrajen iz treh povezanih delov, ki jih lahko vidite na spodnji sliki.


Prvi sestavni del, iz katerega smo kot človek sestavljeni, je naše fizično telo. Vsi se zavedamo, da ga imamo. Ne moremo pa trditi, da mi smo to fizično telo, da smo popolnoma poenoteni in poenakovredeni z njim. Če bi to držalo, potem bi se zavedali vsake svoje celice, vseh organov, vseh premikov v našem telesu. Ko bi nas kaj bolelo ali ko bi zboleli, bi točno vedeli, kaj je temu vzrok in kako se pozdraviti. Vendar tega ne vemo, ker smo dejansko precej ločeni od svojega fizičnega telesa. Ga zgolj uporabljamo kot ogrodje, s katerim se lahko premikamo v tej naši fizični realnosti.

V samem bistvu smo živo bitje s sposobnostjo zavedanja in samodirekcije. Če se zavemo svoje lokacije v telesu in jo poskušamo določiti, bi jo opredelili približno tam, kjer je na sliki zelena točka v glavi. Naše fizično telo in mi kot živo bitje sta torej dva sestavna dela nas kot človeka, ki ju je mogoče ločiti. To dejstvo lahko opazimo recimo takrat, kot človek umre in živega bitja ni več v telesu, telo pa še vedno obstaja. Včasih se zgodi, da ima kdo nesrečo in pade v komo, kjer morajo telo priključiti na aparate, ki širijo in krčijo pljuča in poganjajo kri po telesu. V takšnem primeru lahko telo kot organizem še vedno živi in celo raste, živega bitja pa ni več v njem.

Tretji sestavni del nas kot človeka pa je tisti, ki se ga večina ljudi najmanj zaveda. To je naš um ali umsko-zavestni sistem. To so naše misli, naša čustva in spomini. Obstaja kot energetsko polje po celem telesu, ki si ga skozi odraščanje sami razvijamo in izpopolnjujemo z uporabo misli. Na žalost nam nikoli nihče ne razloži, da mi kot živo bitje nismo naše misli, naša čustva in spomini. Mi kot živo bitje si naše misli zgolj sami ustvarjamo. Zato je naš um orodje (kot kladivo), s katerim ustvarjamo sami sebe. Lahko ga uporabljamo sebi in drugim v podporo, ali pa sebi in drugim v škodo. Nobenega orodja ne moremo učinkovito uporabljati, če se sploh ne zavedamo, da ga imamo in če ne razumemo, kako deluje. To bi moralo biti vsem razumljivo. Popolnoma enako velja za naš um.

Kot otroci se začnemo učiti besed od staršev. Iz teh besed začnemo sestavljati misli. Vendar od staršev ne povzamemo zgolj besed, ki jih slišimo, ampak tudi energetski naboj, ki ga te besede nosijo. Ta naboj so predvsem čustva. Če se eden od staršev na nas jezno dere, čutimo to energijo jeze, ki jo besede prinašajo v naše telo, ko zvok (energetski naboj) potuje skozenj. Potem se, pogosto nezavedajoč, odločimo, kako se bomo na te čustveno nabite besede odzvali. Besede lahko v celoti sprejmemo, skupaj z njihovim čustvenim naboje, lahko si do njih ustvarimo odpor, ker nam občutek ni prijeten, lahko pa smo tudi nevtralni in pustimo, da gre vse skupaj skozi nas, brez da bi besede ali energijo ponotranjili. Najpogosteje besede sprejmemo skupaj s čustvenim nabojem ali pa do njih ustvarimo odpor. Sčasoma si tako tudi sami začnemo ustvarjati čustva, z uporabo naučenih in ponotranjenih besed, nabitih s čustveno energijo. Razvijemo umsko-čustvene vzorce razmišljanja, reagiranja in ravnanja, ki jih v veliki meri prekopiramo od svojih staršev in drugih. Pri tem se začnemo podrejati lastnim mislim in čustvom in se prenehamo zavedati, da si točno te misli in čustva sami ustvarjamo. Tako si zgradimo avtomatiziran sistem, umsko-čustveni sistem ali um, ki nas začne usmerjati namesto nas. Tako postanemo neke vrste pol-avtomatski živi robot, ker se podrejamo lastnim ustvarjenim miselno-čustvenim vzorcem (programom), ki se neprestano izvajajo v naši podzavesti, ker smo jih tja potlačili, namesto da bi zanje prevzeli odgovornost in poiskali ustrezno praktično rešitev, ki ne bo temeljila na čustveni reakciji. Skozi odraščanje si na primer lahko ustvarimo strah pred psi, ker nas je en pes ugriznil. Zdaj pa smo podrejeni temu strahu in ga ne znamo odstraniti, ker se ne zavedamo, kako smo si ga sploh ustvarili in ker verjamemo, da smo mi naše misli in naša čustva. Druga posledica našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in s tem samega sebe je tudi to, da nas lahko posledično drugi manipulirajo. Kdor razume, kako deluje človeški um, lahko to znanje uporabi v škodo ljudi, ki se tega ne zavedajo. Um vsakega človeka je namreč po načinu delovanja popolnoma enak. Tako lahko nekdo zavedno manipulira misli in čustva drugega človeka tako, da uporablja specifične besede, za katere ve, kakšen učinek bodo imele na tega človeka. Ker se takšen človek ne zaveda (ali pa zelo slabo) lastnih misli in čustev, enostavno (čustveno) reagira na besede tako, kot je predvideval in želel tisti, ki ga manipulira. Tako se manipulirani človek začne obnašati tako, kot je želel tisti, ki ga manipulira. To taktiko in slabost ljudi znajo zelo dobro izkoriščati korporacije v svojih propagandnih sporočilih na TV in povsod drugod. Pa tudi politiki in razne skrivne skupine ljudi, ki želijo množice usmerjati v svojo korist.

Resnično opolnomočeni kot živo bitje smo šele takrat, ko točno razumemo, kako deluje naš um in kako si z lastnimi mislimi ustvarjamo lastna čustva in miselne ter vedenjske vzorce. Če si ob tem postavimo še načelo, po katerem živimo, potem nas nihče več ne more manipulirati. Samo eno življenjsko načelo je takšno, s katerim v svojem svetu ne bomo ustvarjali konfliktov in neželenih posledic. To načelo je najboljše za vse življenje in se glasi: druge obravnavam in upoštevam tako, kot bi želel-a biti obravnavan-a in upoštevan-a sam-a na njihovem mestu. Pa se ravnamo po tem načelu v vsakem svojem dihu? Ne. Da to lahko dosežemo, moramo odstraniti vzorce mišljenje in ravnanja, ki se z načelom ne skladajo. To pa lahko zares učinkovito naredimo le skozi proces samoodkritosti, samoodpuščanja in praktične samokorekcije. Primere lahko najdete na mojem blogu. Kdo pa si želi natančno spoznati, kako deluje naš um in s katerimi orodji si lahko pomagamo prevzeti samodirekcijo in se opolnomočiti, pa priporočam spletni tečaj DIP Lite. Nihče drug ne bo vlagal v vaš osebni razvoj, to lahko storite le sami. Če nič ne naredimo, da nam bo v življenju bolje, nam bo zagotovo le še slabše. Izbira je torej očitna in lahka. Storite nekaj zase, naučite se uporabljati lasten um sebi in drugim v podporo.

8.10.2015

Dan 242 - Usodna privlačnost?

Kot moški sem podedoval in sprejel kot del sebe določene podzavestne vzorce do žensk in ženskih teles, v povezavi z vizualno spolno privlačnostjo in tudi simbolno, kjer me na ženskah privlačijo dojete lastnosti, ki naj bi bile zanje značilne in od katerih sem se sam ločil. Ali bolje rečeno prepričal, da sem od njih ločen in da zato potrebujem žensko, da bom celosten. Zato bom v tem blogu raziskal omenjene podzavestne povezave na simbolni ravni, ker opažam, da do žensk še vedno čutim privlačnost, s katero se omejujem.

Ko opazim meni privlačno žensko, začutim v trebuhu in prsih rahel val pozitivne čustvene energije, ki si jo lahko opišem kot mešanico vznemirjenja, poželenja, vzburjenja, zanimanja, motivacije, pričakovanja in želje po navezavi stika in po vzpostavljanju odnosa z žensko in seveda tudi z željo po seksu z njo. Slednje bi nekako simbolno pomenilo, da se "dobil" in se združil s vsem, kar se v tej ženski videl kot projekcijo svojih želja. Te izhajajo iz prepričanja, da sedaj tega nimam in da bi to lahko dobil le z odnosom z žensko. Od česa točno torej sedaj v tem kontekstu verjamem, da sem ločen?

Všeč mi je že sam občutek, ki da doživim ob pogledu na meni privlačno žensko.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil definirati čustva vznemirjenja, poželenja, vzburjenja, zanimanja, motivacije, pričakovanja in želje po navezavi stika in po vzpostavljanju odnosa z žensko in želje po seksu z njo kot pozitivna čustva, kjer se počutim/dojemam kot nekaj več kot prej, kadar teh čustev ne čutim. Spoznal sem in zavedam se, da se ob takšnih čustvenih energijah omejujem v prepričanju poželenja, kjer v sebi ustvarjam frikcijo s prepričanjem, da mi nekaj manjka in da potrebujem nekaj izven sebe (žensko), da bom celosten in zadovoljen, kar je nemogoče in nepotrebno, saj si lahko le sam spet dam/povrnem vse, za kar sem se prepričal, da nimam. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom čustvenih reakcij vznemirjenja, poželenja, vzburjenja, zanimanja, motivacije, pričakovanja in želje po navezavi stika in po vzpostavljanju odnosa z žensko in želje po seksu z njo označeval kot nekaj pozitivnega. Namesto tega se bom zavedal, da bom veliko manj čustveno obremenjen, ko takšnih čustvenih reakcij v sebi ne bom veš dopuščal, ker z njimi telesu po nepotrebnem odžiram energijo in si onemogočam, da bi vse ljudi obravnaval enakovredno, brez da bi nanje pozitivno/negativno čustveno reagiral.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si spoznati, seksati in imeti otroke z žensko, ki bi po moji presoji bila videti najbolj zdrava in primerna za moje potomce. Ko opazim in se zavem, da si želim spoznati, seksati in imeti otroke z žensko, ki bi po moji presoji bila videti najbolj zdrava in primerna za moje potomce - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se s tem vzorcem omejujem, ker presojam in sodim ženske glede na neke podzavestne nerealne kriterije, ki sem jih sprejel kot del sebe iz medijske in druge družbene propagande, kjer se stremi k nerealnim standardom. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal želje po spoznavanju in seksanju z žensko , ki bi po moji presoji bila videti najbolj zdrava in primerna za moje potomce. Namesto tega si bom takšne predsodke odpustil in obravnaval vsako žensko in vsakega človeka posebej enakovredno in ne na podlagi čustvenih poželenj.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil definirati/označevati žensko kot zdravo in primerno za moje otroke, če ima zaobljeno postavo peščene ure in je brez odvečne teže ter hkrati ni presuha, če ima široke boke, ozek pas in okrogle prsi, ki niso ne premajhne in ne prevelike, da bi jo ovirale pri športni aktivnosti, če je videti nasmejana in polna energije in če ne uporablja barvil za lase. Ko opazim in se zavem, da definiram/označujem žensko kot zdravo in primerno za moje otroke, če ima zaobljeno postavo peščene ure in je brez odvečne teže ter hkrati ni presuha, če ima široke boke, ozek pas in okrogle prsi, ki niso ne premajhne in ne prevelike, da bi jo ovirale pri športni aktivnosti, če je videti nasmejana in polna energije in če ne uporablja barvil za lase - se ustavim in diham. Zavedam se, da da ob tem primerjam ženske z nerealnimi in nepreverjenimi ideali in jih s tem presojam/sodim po videzu, kot bolj in manj privlačne, namesto da bi vsako žensko/človeka obravnaval enakovredno in si s tem omogočil interakcijo brez nepotrebnih predsodkov in posledičnih privlačnosti/poželenj in/ali neprivlačnosti/odporov.

Odpusti si, da sem sprejel in si dovolil široke boke označevati kot pomembne za žensko, da lahko ta lažje rodi otroka brez komplikacij in na podlagi tega ženske presojati kot bolj/manj privlačne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil čvrste ženske prsi, ne premajhne in ne prevelike, povezovati z nežnostjo, negovanjem in skrbnostjo in na podlagi tega presojati ženske kot bolj/manj privlačne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil športne in rahlo mišičaste ženske definirati/dojemati kot zdrave, energične, samozavestne in vztrajne in jih na podlagi tega presojati kot bolj/manj privlačne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ženske dojemati kot subjekt, ki bo meni rodil otroke in skrbel zame in zanje in na podlagi tega presojati ženske, katere bi bila tej vlogi najbolj ustrezna. Ko opazim in se zavem, da dojemam ženske kot subjekt, ki bo meni rodil otroke in skrbel zame in zanje - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem takšen predsodek sprejel skozi družbeno propagando in opazovanje predhodnih vzorcev ljudi in da z dopuščanjem teh vzorcev prelagam odgovornost zase na ženske in ustvarjam neenakovrednost. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da obravnavam vse ženske/ljudi sebi in drugim enakovredno, da ne prelagam odgovornosti na ženske in da ne iščem v ženskah osebo, ki bo meni zagotovila vse tisto, za kar sem se sam prepričal, da nimam in ne morem imeti brez ženske, saj razumem, da s tem posledično po nepotrebnem ženske izkoriščam/zlorabljam za sebične namene.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da je seks s po moji oceni idealno privlačno žensko nekaj, kar moram doživeti, ker bom drugače prikrajšan za energetsko izkušnjo, v kateri bi se počutil večvredno in boljše kot prej. Ko opazim in se zavem, da verjamem, da je seks s po moji oceni idealno privlačno žensko nekaj, kar moram doživeti, ker bom drugače prikrajšan za energetsko izkušnjo, v kateri bi se počutil večvredno in boljše kot prej - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ta želja izvira iz mojih sprejetih nesmiselnih predsodkov o ženskah in njihovem videzu in iz mojega podrejanja pozitivnim čustvom večvrednost, poželenja, navidezni celostnosti in orgazmične izkušnje. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom dopušča/ustvarjal predsodkov do žensk in njihovega videza in da se ne bom po nepotrebnem podrejal in omejeval s pozitivnimi čustvi večvrednost, poželenja, navidezni celostnosti in orgazmične izkušnje in želje po njihovem doživljanju, ker je to le trenutek energetski naboj, ki ni resničen, ki ni stabilen in s katerim si po nepotrebnem izčrpavam telo in ga zlorabljam, ker se raje postavim na stran energije kot resnične fizične realnosti in samodirektivnega življenja.

7.11.2015

Naša odgovornost = naša moč

Referendum v Grčiji o prenehanju podpiranja zlorabljajočih "varčevalnih" ukrepov, vsiljenih s strani zasebnih in tajnih bančnih ustanov, peticija v Avstriji o izstopu iz EU, ki jo je podpisalo več kot 260.000 ljudi, uspešna iniciativa na Nizozemskem, po kateri bodo poslanci morali razpravljati o ustreznosti ustvarjanja denarja in podobne mnoge druge iniciative kažejo na to, da smo se ljudje začeli spraševati o smiselnosti bančno-političnih mahinacij, ki se dogajajo za zaprtimi vrati raznih samooklicanih elitnih združb. Ljudje se vedno bolj zavedamo, da je trenutni sistem ustvarjanja denarja na podlagi dolga neustrezen in zlorabljajoč, ter da ga določene družbene elite uporabljajo kot orodje zasužnjevanja in prisile za doseganje svojih sebičnih interesov. To smo dopustili vsi, ker smo enostavno bili preveč zaslepljeni z lastnimi sebičnimi interesi in ker smo se počutili premajhne, da bi karkoli spremenili. Dopustili smo, da nam šolski sistem in mediji operejo možgane tako, da svet dojemamo zelo omejeno in zgolj iz stališča, ki ustreza samooklicanim elitam. A vse bolj prihaja do neizogibnega. Celoten sistem zlorab temelji na hiši iz kart, ki je zgrajena iz laži, manipulacij in zavajanja. S tem, ko posamezniki postajamo vedno bolj samoodkriti in ko ne podpiramo več laži in zavajanja ter zlorabljajočih interesov, postajamo vedno bolj neomajni in samodirektivni, ker se usklajujemo z resnico življenja. Ta ne rabi podpore, ker resnica vedno stoji sama po sebi. Laži pa se lahko obdržijo le z dodatnim zavajanjem. Dejstvo je, da smo vsi enakovredni in enako odgovorni za to, kar dopuščamo v svetu. Do sedaj smo dopuščali zlorabo in trpljenje na račun laži, kot so denar in razna prepričanja o tem, kako smo mi bolj pomembni od drugih, kako so nekateri večvredni in nekateri manj, kako so zlorabe dopustljive, kadar niso v naši bližini, kako so čustva bolj pomembna od zdravega razuma in podobno. Večino teh zlorab še vedno podpiramo, kljub temu pa vedno več ljudi ugotavlja, da zlorabe nimajo nobenega smisla in da moramo sami postati sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bo dejansko kaj spremenilo. Zato se vedno znova vprašajmo: Kaj sem naredil/a danes, kako sem se spremenil/a danes, da z lastnim zgledom pomagam ustvarjati svet, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno? Kako se lahko jutri spremenim in izboljšam, da bom vedno usklajen/a s Temeljnim Principom, ki je najboljši za vso življenje? Če jaz ne preprečim zlorab, če jaz ne izboljšam, ne bo nihče. Zato se obvezujem, da ne bom čakal drugih. Namesto tega bom vodil samega sebe v samoodkritosti in stal drugim za zgled, ker je početi karkoli drugega izguba časa in življenja.

Temeljni Princip, najboljši za vso življenje: Ne obravnavaj in prezri drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan in prezrt sam na njihovem mestu.

7.01.2015

Dan 241 - Obsojanje, iskanje krivca, nezaupanje


Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil obsojati politike, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo. Ko opazim in se zavem, da obsojam politike, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da:

  1. z obsojanjem politikov ničesar ne dosežem, ker se zaradi tega ne bodo spremenili;
  2. s čustvenimi sodbami ne vidim objektivne realne situacije in tako ne vidim ustrezne praktične rešitve, ki je najboljša za vse;
  3. si s prelaganjem krivde na politike odvzemam moč, da bi sam stal kot rešitev in zgled, ker se preveč osredotočam na druge.
Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom obsojal politikov, za katere opazim/dojemam, da so sebični in nerazumni, kot manjvredne in bolj krive za zlorabe, ki se dogajajo. Namesto tega bom pozoren na nesprejemljiv/nepotreben vzorec, ki sem ga opazil v politiku in preveril, če ga sam tudi kje izvajam, ter hkrati poiskal rešitev zanj in to rešitev predstavil tudi drugim.


Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil iskati krivca za mojo jezo nad zlorabami, ki jih dopuščamo, nekje izven sebe, v drugih ljudeh, politikih. Ko opazim in se zavem, da sem postal jezen, ko vidim neko zlorabo življenja, ki jo dopuščamo, in da za to iščem krivca ali krivim druge - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ne bom rešil problema svoje jeza tako, da bom iskal krivce, na katerega bi stresal svojo jezo, ker bom s tem samo povzročil še kakšno dodatno nepotrebno reakcijo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom postal jezen ob tem, ko bom opazil zlorabo življenja in da ne bom iskal krivca, na katerega bi želel svojo jezo stresati. Namesto tega bom dihal, ustavil vsako reakcijo in preveril, kakšna je praktična rešitev za zlorabo, ki sem jo opazil, ter to rešitev uporabil sam in jo delil z drugimi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse ljudi in politike obravnavati in soditi kot pokvarjene in nezaupanja vredne. Ko opazim in se zavem, da že v naprej predpostavljam, da so vsi ljudje in politiki pokvarjeni in nezaupanja vredni - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s takšnim vnaprejšnjim presojanjem ljudem že v naprej onemogočim, da bi jih spoznal takšne, kakršni so v resnici. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da nobenega človeka ali politika ne bom v naprej sodil kot pokvarjenega in nezaupanja vrednega. Namesto tega bom vsakega spoznal in delil z njim svoja spoznanja o tem, kako lahko vsi postanemo zgledni in zaupanja vredni.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s strahom ne rešim problema, ravno nasprotno, posledično želim kontrolirati druge ljudi in situacije, kar je praktično nemogoče in ni prava rešitev. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ustvarjal strahu pred tem, da bi zlonamerni ljudje sabotirali projekte, v katerih sodelujem. Namesto tega se usmerjam v samozaupanju, da znam ustrezno oceniti in prepoznati zlorabe in jih tudi preprečiti z ustreznim predvidevanjem, brez da bi si ob tem ustvarjal strah, da bi se to zgodilo.

6.06.2015

Dan 239 - Priznavanje napak

Odpustim si, da si nisem dovolil priznati svojih napak, ker sem to enačil z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in ponižanostjo. Ko opazim in se zavem, da priznavanje napake enačim z manjvrednostjo, občutkom sramu in s ponižanostjo - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da je nesmiselno priznavanje napake definirati in povezovati z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in s ponižanostjo, saj s tem ničesar ne razrešim, le počutim se slabo. Zato se obvezujem, da priznavanje napake ne bom več definiral in povezoval z lastno manjvrednostjo, občutkom sramu in ponižanostjo. Namesto tega bom vsako napako priznal in jo izkoristil kot priložnost, da se naučim nekaj novega in izboljšam.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil druge ljudi soditi/obsojati/dojemati kot manjvredne, ponižane in osramočene, kadar naredijo napako. Spoznal sem in zavedam se, da je takšno početje nesmiselno, saj ob tem posledično tudi sebe sodim in obsojam kot manjvrednega in osramočenega, če storim napako. Zato se obvezujem, da tudi drugih ne bom več definiral/dojemal/obsojal kot manjvredne, ponižane in osramočene, če bodo storili napako. Namesto tega jim bom pomagal/predlagal, kako lahko napako popravijo, če bo to potrebno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot nesposobnega, manjvrednega, osramočenega, kadar isto napako storim večkrat. Ko opazim in se zavem, da sem isto napako storil večkrat - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ne glede na to, kolikokrat sem naredil isto napak, še vedno ni smiselno, da se sodim in obsojam kot manjvrednega, osramočenega in nesposobnega, saj s tem ničesar ne razrešim. Zato se obvezujem, da bom ob večkratnem ponavljanju iste napake vedno pozoren na vzrok za ponavljanje napake in da bom vedno popravljal svoje ravnanje, dokler napake ne bom popolnoma odpravil.

Odpustim si, da si nisem dovolil priznati, da sem na pultu pozabil kruh, ker se nisem točno spomnil, če sem ga res pozabil jaz ali kdo drug.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi me drugi ljudje začeli soditi kot manjvrednega zato, ker delam napake. Zavedam se, da se dejansko jaz sam sodim kot manjvrednega, kadar delam napake in me zato drugi sodijo. Zato se obvezujem, da sodb drugih ne bom jemal osebno. Namesto tega bom izpostavil nesmisel energetskega obsojanja in presojanja ljudi v smislu manjvrednosti in večvrednosti, v povezavi z delanjem napak, saj to nikoli ne reši problema. Obvezujem se, da bom ob napakah pozoren na to, kaj je vzrok zanjo, da bom tako lahko sebe popravil ali predlagal drugim, kaj lahko storijo za to, da odpravijo vzrok za neko napako, da se ta ne bom več ponavljala.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro in se ob počutim tudi sam jezno ali večvredno, ker si mislim, da jaz takšnih napak ne bi delal. Ko opazim in se zavem, da sodim X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro in da se ob tem tudi sam počutim jezno ali večvredno - se ustavim in diham. Zavedam se, da ob tem sodelujemo v energetskem presojanju/obsojanju drugih in napak, ki jih počnejo, kar nima nobenega smisla/koristi, saj gre zgolj za ustvarjanje energetskih reakcij v meni in posledično drugih, ki na moje vedenje reagirajo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom presojal in sodil X, kadar vidim/dojemam, da ta dela napake ali slabo igra neko igro. Namesto tega bom usmeril zavedanje na zavedno dihanje in po potrebi predlagal, kako lahko nekdo izboljša svoje početje na podlagi lastnih izkušenj.


5.25.2015

Dan 238 - Izvor zavajanja

Ukrajinski politiki so poskušali prepričati ameriške k vojaškemu posredovanju v Ukrajini tako, da so jim poslali lažne fotografije, ki naj bi dokazovale, da se po ukrajinskih cestah vozijo ruska oklepna vozila. Američani so kmalu ugotovili, da gre za zavajanje, saj naj bi slike bile posnete leta 2008. Celotna novica.

Zavajanje ni sprejemljivo, ker z njim nikoli zares ne rešimo problema. Zavajamo vsi, ker ta vzorec obnašanja izhaja iz našega otroštva, ko smo zavajali starše, da bi dosegli nek sebičen interes. Sebičnost izhaja iz ideje o lastnini in posledičnem strahu pred izgubo nečesa, kar nikoli ni bilo in ne more biti zares naše. Največkrat nas je strah izgubiti neko pozitivno čustvo ali prepričanje, s katerim se poosebimo. Dokler nas je strah izgubiti naša pozitivna čustva, prepričanja in ideje, smo njihov suženj. Podrejanje čustvom in nepotrebno poosebljanje z idejami in prepričanji pa so odraz našega nerazumevanja delovanja lastnega uma in čustev. Spoznajmo torej, kako delujejo naš um in naša čustva, da se bomo lahko prenehali bati izgubiti svojo sebičnost. Le tako jo bomo lahko tudi odpravili in pričeli dejansko živeti brez strahu. Zdravorazumsko, brez potrebe po zavajanju.

Odpustimo si vzorce zavajanja in postanimo samoodkriti. Uskladimo se s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse življenje: Ne obravnavam in ignoriram drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan in ignoriran sam na njihovem mestu.

5.23.2015

Dan 237 - Samoodgovornost v prepirih

Že dalj časa živim s partnerko z namenom, da si praktično pomagava pri odpravljanju lastnih čustvenih reakcij in umskih zablod. To večkrat postane velik osebni izziv, saj zahteva od obeh, da sva popolnoma samoiskrena in da se zavedava najine odgovornosti do lastnih misli in čustvenih reakcij. V trenutku, ko nekdo za svoje misli in čustva začne kriviti drugo osebo, namesto da bi se ustavil z zavednim dihanjem in si jih odpustil, zapade v čustveno obsedenost, kjer začne recimo jezno obtoževati in prepričevati drugega in ga nato hoče okriviti za svojo reakcijo in nastali problem. In če se tudi drugi ne ustavi in začne tudi sam sodelovati v takšni čustveni obsedenosti, hitro pride do prepiranja. Prepiri so vedno posledica čustev in tega, da tisti, ki v njem sodelujejo, za svoje reakcije, misli in čustva krivijo druge, da bi se sami rešili odgovornosti in se na koncu počutili kot "zmagovalci" čustvenega dvoboja v prepričanju, da je za nastal prepir kriv nekdo drug. Skratka, tudi danes se je zgodilo nekaj podobnega in čeprav sem na začetku bil pozoren na to, da prevzamem odgovornost za svoja čustva, tega kljub temu nisem naredil dovolj odločno, da bi prepir preprečil. Zato bom s samoodpuščanjem še dodatno raziskal, kako lahko v prihodnje dosežem popolno čustveno stabilen, da lahko preprečim in/ali ustavim prepir s čustvenimi reakcijami, še preden se začne.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti pokazati drugim njihove čustvene reakcije in pri tem ne upoštevati dejstva, da ljudje tega v splošnem nočemo, razen če sami izrazimo željo po tem, da nam nekdo pomaga uvideti naše lastne vzorce, ki jih drugače sami ne opazimo oz. nočemo videti. Ko opazim in se zavem, da želim drugim pokazati njihove čustvene reakcije, ne da bi za to od njih pridobil strinjanje - se ustavim in diham. Zavedam se, da bom brez njihovega strinjanja zgolj povzročal dodatne čustvene reakcije in odpor v drugem človeku, kar ne bo vodilo k rešitvi problema. Zato se obvezujem, da bom pozoren na to, da bom pred takšnim dejanjem dobil privolitev druge osebe in se prepričal, da sem sam popolnoma čustveno stabilen, da ne bom sam s svojimi reakcijami povzročal problem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se močnega in vplivnega, kadar se zavem, da vidim čustvene reakcije v drugih ljudeh, kadar jih ti ne.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi se kot ne dovolj samodirektivnega, če drugim ne pokažem njihovih reakcij, kadar jih opazim. Zavedam se, da je ta sodba popolnoma nepotrebna in da je bolj konstruktivno, da v primerih, ko ne dobim strinjanja za to, da nekomu povem, kakšne reakcije sem pri njih opazil, da tega ne počnem in se osredotočim na dihanje in na to, da sam ostanem stabilen in da preprečim dodatne čustvene reakcije. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se v primeru, ko ostanem tiho in ne govorim o čustvenih reakcijah drugih, ne sodim kot premalo samodirektivnega in zato manjvrednega, saj vem, da s tem preprečujem dodatne nepotrebne čustvene reakcije, ki ne bi rešile problema.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli reagirati z užaljenostjo in občutkom ponižanosti na mojo partnerko, ko sem videl/dojemal, da me ta poskuša manipulirati in me zavajati.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil soditi ljudi, za katere vidim/dojemam, da me poskušajo manipulirati in zavajati, kot sovražnike, zlobneže in zato manjvredne od mene. Ko opazim in se zavem, da mojo partnerko ali kogarkoli vidim/dojemam, da me poskuša manipulirati in zavajati - se ustavim in diham. Spoznal sem in razumem, da to počnemo vsi ljudje v afektu in kadar nas obsedejo naše sebične misli in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno in se počutim ponižano, užaljeno in večvredno od takšni ljudi, saj s tem ne rešim problema in ga nisem zmožen usmeriti k samoiskrenosti in samo-odgovornosti vseh udeleženih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom počutil užaljeno in ponižano, kadar bom videl/dojel, da me nekdo želi manipulirati in zavajati in da tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom zavedno dihal in se prepričal, da sem čustveno stabilen in se nato usmeril tako, da ne sodelujem v zlorabi in da prevzamem odgovornost za iskanje/vpeljavo ustrezne rešitve.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti se užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo mene okrivi za svoje čustvene reakcije. Ko opazim in se zavem, da se počutim užaljeno in ponižano, kadar moja partnerka ali nekdo neposredno ali posredno okrivi mene za svoje čustvene reakcije - se ustavim in diham. Zavedam se da je popolnoma nesmiselno, da bi to jemal osebno, se ob tem počutil manjvredno in ponižano in posledično poskušal pridobiti strinjanje sočloveka, da se moti in da nisem jaz kriv za njegove čustvene reakcije, da se potem ne bi več počutil manjvredno oz. ponižano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom več počutil/definiral/dojemal ponižano, kadar bo moja partnerka ali nekdo posredno ali neposredno krivil/a mene za svoje čustvene reakcije. Namesto tega bom zavedno dihal in se usmeril tako, da preneham sodelovati v čustveni igri reakcij se usmeril tako, da preprečim nadaljnje reakcije.

Ko bom naslednjič opazil začetek čustvenih reakcij oz. začetek prepira, bom naredil naslednje: Če bom želel izpostaviti nekaj, kar sem opazil v drugem človeku, ga bom vprašal za dovoljenje in se prepričal, da sem sam čustveno stabilen, da ne bom drugače po nepotrebnem ustvarjal dodatnih reakcij. Drugače pa se bom osredotočil na odpravljanje svojih čustvenih reakcij z govorjenjem samoodpuščanj ob tem, ko nekdo drug name čustveno reagira in če se ta še vedno ne bom ustavil in umiril v roku ene minute, se bom odstranil od osebe, ki je v reakciji, saj je to edini način, kako zagotoviti, da vsak prevzame odgovornost za svoje reakcije in da se s tem prepreči nadaljevanje prepira.

5.02.2015

Dan 236 - Ljudje v mehurčkih

Med odraščanjem opazujemo ljudi, ki jih večinoma skrbijo le lastne potrebe, hotenja in poželenja. Zato tudi sami začnemo usmerjati pozornost večinoma le na lastne potrebe, hotenja in poželenja, ki so večinoma odraz našega podrejanja lastnim čustvom. Ta pa so posledica našega nerazumevanja in neznanja uporabe lastnega uma in misli na konstruktiven, samopodporen način. Tako začnemo vedno bolj ignorirati skupne družbene probleme, h katerim seveda tudi sami pripomoremo. Ignoriramo posledice, ki jih ustvarjamo s tem, ko želimo zadovoljevati zgolj in le svoje lastne namišljene potrebe, hotenja in poželenja. Tako začnemo ljudje živeti v mehurčkih, kot egoisti. Izvor tega mehurčka je seveda v našem umu, kjer se selektivno odločamo, čemu bomo namenili svojo pozornost. Če se odločamo, da bomo svojo pozornost dajali predvsem svojim sebičnim mislim in posledičnim čustvom na način, kjer bomo želeli doživljati čimveč pozitivnih čustev ob zadovoljevanju namišljenih/imaginarnih potreb, ki nam jih vsiljujejo družba, TV in drugi mediji, potem temu namenimo večino časa svojega življenja. Posledično v službo hodimo zato, da dobimo čimveč denarja, s katerim poskušamo zadovoljiti čimveč namišljenih potreb:

  • želimo najboljši telefon, ker se lahko potem pohvalimo pred kolegi
  • želimo modno/drago obleko, ker se bomo počutili bolj spoštovano v družbi
  • želimo najboljši avto, ker je to statusni simbol in bomo bolj privlačni za potencialne partnerje
  • želimo otroke, ker večina naših sorodnikov želi otroke in bi se morali ubadati z jamranjem staršev in drugih, ki bi nas sodili kot čudne in celo manjvredne, če jih ne bi imeli
  • hočemo občutiti čustvo zmage, moči, nadvlade in veselja ob gledanju/igranju raznih športov, ker se drugače v življenju počutimo manjvredne in nemočne
  • gledamo TV in uživamo alkohol in druge droge, da bi pozabili na svoja čustva strahu, manjvrednosti in nemoči
  • itd.
Posledično začnemo bežati pred negativnimi čustvi (strah, sram, manjvrednost) in posledično tudi pred vsako aktivnostjo, ob kateri si jih vzbujamo. Tako postanemo izjemno omejen človek, ki živi v svojem umskem mehurčku sebičnih želja in strahov pred tem, da bi ta mehurček počil. Še posebej, če kdo omeni samoodgovornost, samodirekcijo, samospremembo, samoodkritost ali kakšno podobno bistveno aktivnost uspešnih in zadovoljnih ljudi. Večinoma nas je namreč strah samemu sebi priznati, da imamo moč v svojih rokah, da smo sam svoj bog, ker se nam zdi veliko lažje, da se ne premaknemo, da se ne spremenimo in da se še naprej izgovarjamo na to, da je za vse naše probleme kriv nekdo drug. Zato tudi volimo politike, da se lahko kasneje na njih izgovarjamo. Ste to vedeli? Volilni sistem, kjer volimo svoje predstavnike, je neposredna, direktna posledica tega, da nočemo biti odgovorni sami zase in da želimo druge okriviti za naše lastne probleme.

Kadar nočemo, da bi naš sebični balonček počil, takrat začnemo z ignoriranjem in nasprotovanjem vsem argumentom, ki nam jih nekdo drug ponuja v dokaz, da je naš balonček iluzoren, nesmiseln, škodljiv in nesprejemljiv. Takrat zavedno in nezavedno začnemo vklapljati razne mehanizme, s katerimi želimo obvarovati "status quo" oziroma svoj sebični mehurček:
  • spremenimo temo pogovora
  • začnemo zehati
  • zelo se nam začne muditi k nekim drugim aktivnostim
  • zabuljimo se v TV in se delamo, kot da ne slišimo in da nas ne zanima
  • ujezimo se in trdimo, da imamo mi prav in da drugi ničesar ne vedo in da so nesramni
  • pravimo, da ima vsak pravico do svojega mnenja in da je naše mnenje drugačno
  • začnemo naštevati izgovore, zakaj nekaj za nas ne velja in zakaj se mi ne moremo spremeniti
  • itd.
Odkar vsakodnevno hodim proces samoiskrenega samoodpuščanja in odstranjevanja svojega sebičnega mehurčka, vedno bolj opažam, kako drugi, ki tega še ne počnejo, živijo v svojih sebičnih mehurčkih. Spoznal sem, da je od jakosti sebičnega mehurčka posameznika odvisno marsikaj glede interakcije s takšno osebo. Bolj, kot je mehurček debel, težje se je s takšno osebo pogovarjati o kakršnikoli pomembni temi, saj se zelo hitro prestraši, da bi se ta njen mehurček razpočil. Potem bi namreč takšna oseba bila postavljena pred dejstvo, da mora prevzeti odgovornost zase in za posledice, ki jih ustvarja in se spremeniti tako, da ne bo več ustvarjal škodljivih posledic - da ne bo več sebična. To pa zahteva vložek dela in napora, kjer začnemo odstranjevati in spreminjati lastne načine razmišljanja in uporabe svojega uma tako, da odstranimo strahove, omejitve in navade, ki smo jih prej živeli že bolj kot ne popolnoma avtomatično. Večino ljudi to precej prestraši, kar posledično pomeni, da se bojijo živeti.

Če si živ, spoznavaš nove stvari, ker se jih začneš zavedati. Ko se začneš zavedati, da si doslej ravnal neprimerno in škodljivo, si pred odločitvijo: se boš spremenil in popravil ter tako postal boljši in manj omejen človek, ali pa boš spoznanje poskušal pozabiti, potlačiti, ker te je strah spremembe in ker si nočeš priznati, da si do zdaj ravnal neprimerno in škodljivo? Prva možnost vodi v izboljšanje življenja, druga pa v še večje kopičenje škodljivih posledic zase in za svojo okolico. Odločitev se v teoriji torej zdi zelo enostavna. Zanimivo pa je, da se v praksi ljudje še vedno veliko raje odločajo za drugo možnost. Tako nadaljujejo s kopičenjem škodljivih posledic zase in za svojo okolico, dokler ne pridejo do neke skrajne točke, kjer že tako močno trpijo, da se odločijo spremeniti, če slučajno prej ne umrejo. Razlog za to, da se večina ljudi večinokrat raje odloči za drugo možnost je ravno ta, sebični mehurček, oziroma domačnost sebičnega mehurčka in poosebljanje z njegovo iluzorno naravo.

Kar pa je smešno in žalostno hkrati je to, da si ta sebični mehurček skozi odraščanje vsi s posnemanjem drugih ustvarimo zato, ker nas nihče ne nauči učinkovitega usmerjanja svoje pozornosti na način, ki bo za nas in našo okolico najbolj podporna. Posledično se ne naučimo svojih lastnih misli (uma) uporabljati konstruktivno. Zato nas je posledično strah živeti. Naš sebični mehurček je vse, kar poznamo in zato nas je strah tudi tega, da bi izgubili ta naš sebični mehurček. Posledično se branimo vsakršne spremembe. Če nam kdo pove, da je naš sebični mehurček škodljiv in neprimeren, smo užaljeni in se počutimo ogrožene. Karkoli, samo da si nam ne bi bilo treba spremeniti ali priznati, kar dejansko že vemo: da je naš sebični mehurček iluzija, s katero v realnem življenju sebi in drugim povzročamo trpljenje.

Rešitev za vse to je v nas samih in se izraža v naslednjih dejanjih:
  • samoodkritost
  • samoodpuščanje
  • samoodgovornost
  • spoznanje dejstva: jaz sem popolnoma odgovoren zase in enakovredno soodgovoren za stanje sveta. Sam moram torej postati sprememba, ki jo želim videti v svetu.
  • spoznanje Principa, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignorirali) sam na njihovem mestu
  • samodirekcija in samokorekcija v skladu s spoznanjem dejstva in Principa

Če ste se odločili, da ste že dovolj pretrpeli in da ste že preveč omejeni in bi se torej raje naučili učinkovite uporabe svojih misli/uma, tako da ne le, da boste podporni sebi, ampak tudi vsem okrog sebe, potem vam priporočam brezplačni spletni tečaj DIP Lite.


4.28.2015

Dan 235 - Reakcija na čustva

Danes mi je bilo na določen čustven način izpostavljeno, da nisem pospravil kruha v vrečko. Na to sem reagiral z jezo in občutkom manjvrednosti, ker sem sprejel sodbo drugega kot resnično in se z njo poistovetil. Hkrati sem sem začel drugo osebo posledično soditi tudi sam, da bi ji vrnil občutek in ji pokazal, kaj počne. To je seveda neučinkovito, ker tako ustvarimo zgolj še večje reakcije. Zato si bom to reakcijo izpisal, da lahko naredim korekcijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil počutiti in soditi kot manjvrednega, ko je oseba X rekla, da ne delam tako, kot je najboljše za vse, ker nisem pospravil kruha v vrečko in da sem zato sebičen. Ko opazim in se zavem, da jemljem osebno, kadar mi nekdo reče, da sem sebičen in da ne delam tako, kot je najboljše za vse - se ustavim in diham. Zavedam se, da reagiram na način/čustva, s katerimi mi to nekdo pove in da je popolnoma nesmiselno, da to jemljem osebno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ko nekdo izpostavi neko mojo napačno ravnanje na čustven način, da ne bom tega jemal osebno in da bom dihal in odgovarjal nazaj, ko bom čutil energetsko potrebo po tem, da bi kaj rekel/se branil. Namesto tega bom priznal/potrdil svojo napako in povedal/naredil korekcijo in se odstranil od osebe, ki bo še naprej želela soditi moje ravnanje na čustven način, ker to ni koristno.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovoli, da me je strah, da bi nekdo izpostavil, da sem sebičen in ignorantski in da bi me drugi tako presojali, ker sam tako presojam druge in posledično sebe.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da ljudi presojam in sodim kot ignorantske in sebične tako, da se ob tem sam definiram/počutim večvredno, druge pa definiram kot manjvredne. Ko opazim in se zavem, da uporabljam izraze ignorantsko in sebično in se pri tem sam počutim večvrednega - se ustavim in diham. Zavedam se, da si s tem krepim svoj ego in posledično zlorabljam druge in sebe. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ob uporabi besed sebično in ignorantsko ne bom počutil večvrednega in s tem druge sodil kot manjvredne. Namesto tega bom ob uporabi teh besed vedno preveril, da sem sam brez čustvenih reakcij in da je moja namera ta, da sam stojim za zgled in da hkrati drugim pomagam razumeti, da sta sebičnost in ignoranca neprimerna načina obnašanja.

4.10.2015

Dan 234 - Samorefleksija

Zadnje tedne sem precej zaposlen s pisanjem magistrske naloge, opravljanjem poslovnih aktivnosti in tudi političnih aktivnosti. Opažam, da sem postal precej bolj samodirektiven in odločen pri sodelovanju z drugimi in nasploh pri stvareh, ki jih počnem. Predvsem sem bolj konstanten tudi pri pisanju magistrske, do česar še vedno včasih čutim odpor. Zelo pa me veseli prevajanje in pripravljanje slovenskega gradiva za TechnoTutor učno tehnologijo, da bo bolj privlačna tudi za slovenski trg, pa tudi opravljanje aktivnosti za ustanovitev političnega združenja oz. stranke, katere cilj bo uvedba sistema po vzoru UTD oz. ZŽD in v kateri bomo delovali ljudje po nesebičnih principih. Na to področje in za te cilje vem, da lahko veliko prispevam, skupaj s svojimi kolegi, s katerimi si že vrsto let prizadevamo predvsem za delovanje po načelu: bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu in ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu. Odkar sem si za življenjski cilj in motivacijo postavil ti dve načeli in to, da pomagam vsem zagotoviti dostojno življenje z lastnim zgledom, sem veliko bolj motiviran in zadovoljen sam s sabo. Kljub temu vem, da se lahko še na mnogih področjih izboljšam in postanem še bolj učinkovit in zgleden. Ob tem lahko rečem, da sem spoznal, da kdor stremi k sebičnim ciljem, ne bo in ne more biti nikoli zares zadovoljen sam s sabo, ker prej ali slej sprevidi, koliko škode je povzročil s takšnim ravnanjem.

3.29.2015

Dan 233 - Dojemanje sebe v relaciji do skupine

Opazil sem, kako pogosto pristopam k drugim ljudem ali skupini ljudi tako, da se postavljam v nadrejen položaj v smislu, da vem več od njih ali da vem in razumem kaj, česar drugi ne in da jih moram zato poučiti o tem ali jim kaj pokazati, razložiti in ali jih usmerjati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil k ljudem pristopati z nadrejenostjo/superiornostjo. Ko opazim in se zavem, da k ljudem pristopam z nadrejenostjo - se ustavim in diham. Zavedam se, da se s tem ločim od drugih ob tem, ko jih sodim kot neumne, manj razgledane, bolj sebične, itd. Zato se obvezujem, da drugih ne bom več sodil kot neumne, manj razgledane, bolj sebične in zato manjvredne in da ne bom več pristopal k drugim z nadrejenostjo. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da v drugih vidim sebe, da jih ne sodim in presojam in da jih podprem tako, kot bi želel, da drugi podrejo mene na njihovem mestu.

Odpustim si, da si nisem dovolil pristopiti k ljudem brez strahu in brez polarizacije manjvrednosti/večvrednosti in da si nisem dovolil vedno poenakovrediti samega sebe s soljudmi in videti samega sebe v drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se bom poenakovredil s soljudmi in da bom videl sebe v soljudeh.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil druge soditi in obsojati kot manjvredne, kadar vidim/dojemam, da težijo k sebičnosti, da ne upoštevajo drugih in da so ignorantski. Ko opazim in se zavem, da sodim in obsojam druge kot manjvredne, kadar vidim/dojemam, da težijo k sebičnosti, da ne upoštevajo drugih in da so ignorantski - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nesmiselno, da sebe in druge ob tem presojam in sodim, saj to ne vodi do rešitve problema. Zato se obvezujem, da ne bom več sebe in drugih sodil in obsojal kot manjvredne(ga), kadar bom videl/dojemal, da nekdo (ali jaz) teži k sebičnost, da ne upošteva drugih in da je ignorantski.Namesto tega se obvezujem, da se bom postavil v njegovo kožo in ga podprl na način, da bo spoznal, da obstaja boljša rešitev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil nekoga, ki več ve, zna ali je bolj razgledan od nekoga drugega, dojemati kot večvrednega od drugih in druge kot manjvredne od njega. Ko opazim in se zavem, da nekoga, ki več ve, zna in je bolj razgledan, sodim kot večvrednega in druge kot manjvredne od njega - se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem ustvarjam separacijo med ljudmi in s tem dopuščam zlorabo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ne bom nekoga, ki več ve, zna ali je bolj razgledan od nekoga drugega, označil in dojemal kot večvrednega in druge kot manjvredne od njega. Namesto tega bom v vse videl sebe in vse obravnaval/dojemal enakovredno.

3.18.2015

Dan 232 - Odpor do prodajalcev in strahovi do prodaje

Nadaljujem z izpisovanjem vzorcem glede prodajalcev in prodaje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajalce soditi kot sebične in vsiljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vse prodajalce enačiti in jih dojemati kot sebične in vsiljive.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil do prodajalcev ustvarjati odpor in jih prezirati ter nato njih kriviti za to moj občutek in moje ravnanje. Zavedam se, da sem si prezir in odpor do prodajalcev sam ustvaril in da lahko zato ta vzorec sam odstranim. Ko opazim in se zavem, da sem si ustvaril odpor do prodajalca kot posledico mojih sodb - se ustavim in diham. Obvezujem se, da si ne bom več ustvarjal odpora in prezira do prodajalcev in da jih ne bom več krivil za moje občutke in ravnanja v povezavi z njimi.

Odpustim si, da nisem dovolil videti/spoznati, da lahko sebičnim in vsiljivim prodajalcem pomagam spoznati, kako lahko postanejo boljši s tem, da delim svoja spoznanja o tem, da je dober prodajalec lahko samo takšen, katerega cilj ni osebna korist in zaslužek, ampak to, da dejansko pomaga sočloveku rešiti problem in s tem prispevati k odpravljanju problemov v družbi na način, s katerim nihče ni oškodovan.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil sebe soditi kot prodajalca, ki je vsiljiv in sebičen, ko kličem ljudi po telefonu, da bi jim predstavil rešitev za učinkovito učenje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil prodajati učno tehnologijo predvsem s sebičnim namenom, da bi kaj zaslužil, namesto da bi bil moj glavni cilj to, da ljudem pomagam do učinkovitega in lažjega učenja.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil vsako zavrnitev ali nezanimanje za to, kaj želim predstaviti/povedat, jemati osebno in se ob tem počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Ko opazim in se zavem, da se ob tem, ko me nekdo zavrne ali ga ne zanima, kaj mu želim povedati/predstaviti, počutiti manjvredno, nesprejeto, potrto, žalostno. Spoznal sem in zavedam se, da bo vedno veliko ljudi, ki jih ne bo zanimalo, kaj jim želim predstaviti/povedati, ne glede na to, da jim to lahko koristi. Zato nima smisla, da zavrnitev jemljem osebno in da si ob tem ustvarjam misli in čustva manjvrednosti, nesprejetosti, potrtosti, žalosti in da se posledično na tak način demotiviram za nadaljnjo delo. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da ob zavrnitvi ali nezanimanju nekoga za to, kaj mu želim povedati/predstaviti, tega ne bom jemal osebno. Namesto tega bom pozoren na to, če ima ta oseba kakšen problem, ki ga lahko pomagam rešiti. V nasprotnem primeru se bom enostavno sprejel dejstvo, da neki osebi nisem zanimiv in da ji ne morem pomagati, zato se bom osredotočil na drugo osebo ali aktivnost.

Poskušam ugotoviti, česa točno me je strah pred in med klici, kadar kličem neznance, da bi jih seznanil z novo učno tehnologijo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi pozabil, kaj sem želel povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se soditi kot manjvrednega, osramočenega in si ustvarjati strah pred tem, da bi se mi drugi posmehovali in to potrdili, kadar opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Ko opazim in se zavem, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati - se ustavim in diham. Zavem se, da je popolnoma nesmiselno in nepotrebno, da bi se ob tem krivil in sodil kot manjvrednega, neumnega, tudi če drugi to počnejo in se mi posmehujejo, ker mi to nikakor ne koristi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom začel soditi in se kriviti, kot bom opazil, da sem pozabil, kaj točno sem želel povedati. Namesto tega bom mirno priznal, da mi je misel ušla in bom nadaljeval s tem, kar se mi zdi najbolj smiselno in kar je relevantno v nekem trenutku.

Odpustim si, da si nisem dovolil takoj preusmeriti pozornost na dihanje in praktično samousmerjanje, kadar opazim in se zavem, da se mi v prsih poraja strah. Zato se obvezujem, da se takoj, ko opazim in se zavem strahu - osredotočim na dihanje in in praktično samousmerjanje in da si ne dovolim, da bi zastal in se zakrčil in začel razmišljati o samem strahu in tem, zakaj bi me moralo biti strah.


3.16.2015

Dan 231 - Sam svoj šef

Zadnje tedne se učim biti sam svoj šef pri poslovnih aktivnostih kot zastopnik za najnaprednejšo učno tehnologijo. To pomeni, da si sam razporejam čas za aktivnosti pri promociji in prodaji. Tega nisem še nikoli počel, zato pogosto naletim na občutek odpora in razne misli, s katerimi sabotiram svojo uspešnost. Zato se osredotočam na odpravljanje teh vzorcev.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti v svojo sposobnost in uspešnost in posledično v uspešnost učne tehnologije, kljub temu da jo sam uporabljam in vem, da deluje in kako deluje. Ko opazim in se zavem, da se v meni poraja dvom - se ustavim in diham. Spomnim se spoznanja o pozitivnih učinkih tehnologije in o tem, kako pomembno je, da si ljudje z njo preprečimo umsko-čustvene učne in vedenjske motnje. Spomnim se, kako bi bilo meni veliko lažje, če bi imel takšno tehnologijo na volj za samopomoč že kot otrok in tega, kako je zdaj od mene odvisno, koliko bom pripomogel k temu, da bodo otroci in ljudje nasploh v prihodnje lahko postali veliko bolj učinkoviti. Zato se obvezujem, da bom takoj apliciral takšno korekcijo ob tem, ko bom opazil, da se v meni poraja dvom.

Odpustim si, da si nisem dovolil in sprejel takoj aplicirati korekcijo, ko sem opazil, da se v meni poraja dvom. Ko opazim in se zavem, da se v meni poraja dvom, misli ustavim in diham. Namesto tega se takoj usmerim v apliciranje naslednjih aktivnosti.

Še vedno nisem dosleden z zgodnjim vstajanjem, ker dopustim, da zadremam nazaj in poležavam dlje, kot je potrebno. Zato se obvezujem, da bom zjutraj vstal takoj, ko se zbudim in da ne bom več odlašal. Ko se zbudim, se bom v roku 5ih sekund vstal in se usedel na kavč, če bo potrebno, da se zbistrim. Prav tak se obvezujem, da bom najkasneje do polnoči odšel spat.

3.15.2015

Dan 230 - Radikalna preobrazba

Beseda radikalen izvira iz latinske besede radix, ki pomeni 'vir, izvor, bistvo'. Radikalna preobrazba je torej takšna, ki se nanaša na preobrazbo bistva. Bistvo pa je to, kar je za kaj najvažnejše in najznačilnejše.

V samoiskrenosti hitro ugotovimo, da ljudje večino časa skrbimo le za osebni interes. Zato je za večino ljudi in človeško družbo nasploh najznačilnejše to, da smo sebični, saj drug drugega zlorabljamo zato, da bi zadostili osebnim željam. Te pa večinoma niso zdravorazumske v smislu zadovoljevanja osebnih fizičnih potreb za doseganje osebnega dostojnega življenja. Razlog zato leži v tem, da se podrejamo čustvom in mislim, s katerimi si čustva ustvarjamo, česar se pogosto niti ne zavedamo. Posledično sprejemamo sebične misli kot nekaj samoumevnega in sprejemljivega in jih začnemo zasledovati in živeti v praktičnem življenju. Pri tem pa pogosto zavestno ignoriramo škodljive posledice, ki jih s svojim sebičnim ravnanjem povzročamo drugim. Vse zlorabe življenja, v katerih ljudje sodelujemo, jih ustvarjamo, sprejemamo ali ignoriramo, so posledica naše podrejenosti lastnim sebičnim mislim in čustvom. V takšnem stanju nismo samodirektivni, ker dopuščamo, da nas usmerjajo lastna čustva, energetski občutki, s katerimi se poosebljamo in jih obravnavamo kot bolj pomembne od tega, da se ravnamo po Principu in da vsem zagotovimo dostojno življenje. To ni sprejemljivo, ker s tem škodujemo sebi in vsem okrog nas.

Zato se moramo vsi radikalno preobraziti tako, da ne bomo več podrejeni lastnim sebičnim mislim in čustvom. To praktično pomeni, da se uskladimo s Principom, ki je najboljši za vse:

Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

A ni zanimivo, kako je beseda radikalen dobila zelo negativen prizvok, ker se jo pogosto uporabljati v kontekstu nasilja. Večina ljudi pa sploh ne ve, kaj beseda pomeni. Če na besede reagiramo čustveno, recimo s strahom, potem vsekakor ne razumemo njihovega pomena in smo vodljivi, kar dobro izkoriščajo lastniki medijskih korporacij za manipulacijo množic. Kdor se ne zaveda, kako njegov lastni um deluje in kako si ljudje sami ustvarjamo čustva in se jim nato podrejamo, je enostavno vodljiv s strani tistih, ki to razumejo. To ni sprejemljivo in zato je še toliko bolj pomembno, da se vsi radikalno preobrazimo in začnemo vselej ravnati po Principu, ki je najboljši za vse. Radikalna sprememba torej ne vključuje nasilja. Vključuje pa popolno samoiskrnost in samodirekcijo, da samo postanemo zgledna sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da bomo vsi lahko drug drugemu zagotovili dostojno življenje z vpeljavo sistema, ki bo temeljil na Zagotovljenem življenjskem dohodku, ker lahko le tako vsem zagotovimo osnovne človekove pravice in dostojno življenje v praksi.

2.23.2015

Dan 229 - Strah iz otroštva

Že kar nekaj časa nisem napisal bloga, tako da prav paše malo pisat. Zadnje čase se predvsem posvečam prodajnim aktivnostim. Ker nisem prej nikoli v življenju prodajal stvari, deloval kot kakšen zastopnik ali nekdo, ki mora sodelovati z veliko nepoznanimi ljudmi, mi to predstavlja nov izziv. Pojavljajo se mi namreč razni strahovi in dvomi vase, čeprav sem si miselne vzorce na to temo že precej izpisoval in odpuščal. Vseeno pa je razlika med samim spoznanjem o tem, da me recimo ni treba biti strah, da me bo nekdo zavrnil, in med tem, ko dejansko pred nekom stojim in moram to spoznanje aplicirati v praksi tako, da dejansko ustavim misli in posledično strahove, ki si jih ob tem ustvarjam. Biti moram vztrajen in dosleden in se nežno a vztrajno potiskati skozi strahove in čustva odpora do prodajnih aktivnost. Tako z vsakim korakom postane lažje in bolj sproščeno, še posebej, ker si lahko pomagam s samoodpuščanjem misli, s katerimi samega sebe sabotiram. Tako bom danes pisal in izgovarjal samoodpuščanja še na razne takšne misli, ki sem jih zasledil, da bom hitreje in lažje opravil samokorekcijo v praksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi med klicem stranke pozabil, kaj sem hotel povedat ali kaj bi moral povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi strank smejala in me poniževala, ker bi pozabil, kaj sem hotel povedati in da bi se posledično počutil osramočeno, manjvredno, kot zguba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in osramočenega, kadar pozabim, kaj vse naj bi povedal stranki. Ko opazim in se zavem, da sodim sebe ali druge, kadar pozabim/pozabijo, kaj sem hotel/so hoteli povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne sodbe popolnoma nepotrebne in brez predmetne, ker z njimi le sabotiram sebe in druge. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvrednega in osramočenega, ko bom pozabil, kaj vse bi naj povedat stranki in da tudi drugih ne bom sodil kot manjvredne in osramočene, ko se jim bo to zgodilo. Namesto tega se bom usmeril v dihu povedati do, kar se mi bo zdelo najbolj zdravorazumsko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil klicanje strank dojemati kot nastop, pri katerem je glavni namen stranke, da me sodi in presoja, kako se bom izkazal. Spoznal sem, da imam ta vzorec iz otroštva, ko sem videl/dojemal, da me oče neprestano sodi in presoja in sem se posledično začel soditi in presojati še sam, da bi lahko nekaj naredil tako, da bi oče to odobraval in pohvalil. Ko opazim in se zavem, da nekaj dojemam kot nastop in da nekoga dojemam kot očeta, ki me bo sodil in presojal - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba soditi in presojati in s tem prilagajati sodbam in pričakovanjem drugih, zato ker ima vsak človek svoje sodbe in pričakovanja, ki jih tako ali tako večino časa ne morem vedeti in tudi če bi jih, so sodbe teh ljudi zgolj odraz njihovih lastnih mnenj in predsodkov, ki pa itak niso v korist ne njim ne meni, kadar temeljijo na umsko-čustvenih blodnjah in tem, da se oni sami primerjajo z mano in se postavljajo v meni superioren ali inferioren položaj. Zato se obvezujem, da ne bom več klicev strank dojemal kot nastop, ob katerem se bi moral presojati in soditi.

Bom nadaljeval naslednjič...

2.13.2015

Dan 228 - Združevanje političnih skupin s Principom

Kar lahko v zadnjem času z opazovanjem družbe spoznamo je to, da smo ljudje počasi začeli dojemati, da se moramo politično angažirati in ponovno vklopiti v sisteme upravljanja družbe, ker bomo le tako lahko na miren in demokratičen način povrnili družbo v stanje, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno, ker dosedanji "voditelji" tega pač niso jemali kot nekaj prioritetnega. To je seveda razumljivo, saj so "voditelji" vedno odraz in zrcalo celotne družbe in tega, kaj ljudje sprejemamo in dopuščamo. Tako je v zadnjem času nastalo in še nastaja vedno več političnih strank, kot so Iniciativa za demokratični socializem, Demokratična stranka dela in Trajnostni razvoj Slovenije iz Združene levice ter Solidarnost in druga gibanja, ki še niti niso ustanovljena kot stranke, si pa tega želijo. To je vse lepo in prav, da so ljudje zainteresirani za sodelovanje v politiki, toda problem je v tem, da takšna razkropljenost in razdeljenost ljudi še vedno kaže na to, kako močno smo ljudje podvrženi egoizmu. Ko se pogovarjam z ljudmi iz omenjenih strank in drugimi, večinoma vsi prihajamo do sklepov in spoznanj, da je takšno deljenje nepotrebno in nesmiselno, ker si nas itak velika večina želi istega cilja: ustvariti družbo, v kateri bo vsem zagotovljeno dostojno življenje. Očitno pa je, da se še vedno nismo sposobni združiti v eno politično združenje (niti "Združena" levica), v katerem bi vsi delovali pod Principom, ki je najboljši za vse:

Ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti obravnavan (ignoriran) sam na njihovem mestu.

Ugovor proti združevanju strank je seveda lahko ta, da so programi teh strank različni. To dejansko sploh ni problem. Zakaj? Dokler so ideje in predlogi ter programi strank v skladu z zgornjim principom, potem se med seboj dopolnjujejo in je v določenih primerih zgolj potrebno izbrati tisti specifični predlog, ki bo praktično preverjeno najbolj učinkovito vodil v takšno družbo, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Če pa kakšen predlog že v osnovi nasprotuje zgoraj omenjenemu principu, potem v nobenem primeru ni primeren za obravnavo. Problem različnih idej o programu torej sploh ni problem, dokler razumemo, da mora biti vsaka ideja in vsak program, ne glede na to, kdo ga poda, v skladu z Principom, ki je najboljši za vse. Mogoče se to ne sliši logično, toda dejstvo je, da ko smo samoiskreni in ko upoštevamo vse praktična dejstva in zgolj praktična dejstva, potem dokaj hitro ugotovimo, da je rešitev, ki je najboljša za vse in s tem tudi najboljša za vsakega posameznika, v glavnem vedno samo ena. Seveda to ne moremo uvideti, če delujemo na podlagi sebičnih interesov.

Obstaja torej še en veliko večji problem od tega, da imamo ljudje različne predloge o tem, kako priti do cilja = družbe, v kateri bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. To je problem egoizma in iracionalnega odločanja. To pomeni, da se ravnamo na podlagi svojih čustev, namesto na podlagi zdravega razuma = logičnega, racionalnega sklepanja. Tudi sam sem pri sodelovanju v strankah in političnih gibanjih opazil, da so ravno osebne zamere in prepričanja, ki  temeljijo na ignoranci in čustvenih reakcijah, glavni krivec za to, da se ljudje še vedno ne znamo združiti in sporazumeti zdravorazumsko, po praktičnem Principu, da bi skupaj podprli rešitev, ki je dejansko najboljša za vse.

Zato je moja odgovornost in odgovornost vseh nas, ki se tega zavedamo, da stojimo kot zgled združevanja in delovanja na podlagi zdravorazumskega odločanja v skladu s Principom, kjer se ne podrejamo čustvom, egoizmu in ignoranci do drugih in da tako na podlagi lastnega zglednega ravnanja tudi drugim pomagamo spoznati, kako lahko vsi odpravimo lasno podrejenost svojim sebičnim čustvom in posledično dosežemo sporazum političnega združenja, v katerem bomo dejansko vsi delovali tako, kot je najboljše za vse.

Osebno že vrsto let delam ravno na tem, da se preneham podrejati lastnim sebičnim čustvom in da se dejansko začnem usmerjati skladno s Principom za dobro vseh. Glede na moje dosežke v obliki samosprememb, ki sem jih dosegel s pomočjo samoiskrenega opazovanja lastnih umsko-čustvenih vzorcev, njihovega samoodpuščanja in praktične samokorekcije, lahko mirno rečem, da se ljudje vsekakor lahko precej hitro in enostavno začnemo spreminjati in odpravljati to lastno podrejenost sebičnim čustvom. To je v prvi vrsti najbolj koristno za nas same, saj se s tem razbremenimo škodljivih navad, travm iz preteklosti in drugih nepotrebnih umsko-čustvenih vzorcev, ter tako postanemo bolj zadovoljen, samodirektiven človek, ki ga je izredno težko manipulirati in izrabiti za kakšen sebični interes. S tem dosežemo tudi velik vpliv na svojo okolico, ko začnemo delati v korist vseh in ne samo sebe, ker to ljudje hitro opazijo in nas pri tem tudi podprejo. Tako lahko tudi drugim pomagamo do enakega osebnega stanja in samospoznanja. Posledično eden po eden začnemo spreminjati svet v takšnega, v katerem bo dostojno življenje vsem zagotovljeno. Nekako podobno, kot opisuje Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek.

Če bi se radi naučili učinkovite samopomoči z omenjenimi orodij in postali tudi sami del rešitve družbenih problemov, vas vabim, da se prijavite na brezplačni spletni tečaj DIP Lite. V njem se boste naučili učinkovite samodirekcije in osnov o delovanju človeškega uma in čustev. Prav tako pa uporabe orodij za učinkovito osvobajanje od podrejenosti lastnim nepotrebnim umsko-čustvenim vzorcem in strahovom, zaradi katerih se tako pogosto omejujemo in ravnamo preveč sebično. Tečaj je sicer napisan v angleščini, vaje pa je mogoče opravljati tudi v slovenščini.

Bodimo torej sprememba, ki jo želimo videti v svetu, da se bomo lahko združili s Principom, ki je najboljši za vse!

2.01.2015

Dan 227 - Praktično ustvarjanje raja na Zemlji

Ste že kdaj slišali za sistemske zlorabe? Če že niste zanje slišali, ste jih pa zagotovo videli, če že ne kar občutili. Sistemske zlorabe so predvsem takšne, kjer zaradi neučinkovitega in neprimernega načina sistemske in družbene organizacije prihaja do različnih zlorab ljudi in življenja, ki bi se jih vsekakor dalo preprečiti. Če se osredotočimo zgolj na zagotavljanje temeljnih človekovih pravic vsakemu posamezniku, je hitro jasno, da smo ustvarili zelo neučinkovit družbeni sistem, kjer prihaja do vsemogočih nedopustnosti, kot so revščina, neustrezna in prepočasna obravnava, nezmožnost sodelovanja in prejemanja v družbenem sistemu v enakovredni meri in podobno. Ljudje recimo revščino dojemamo že kot nekaj samoumevnega in se sploh ne zavedamo, da jo sami ustvarjamo in sprejemamo skozi družbeni sistem, ki smo ga ustvarili.

Rešitve za takšne sistemske probleme so precej enostavne, ko enkrat razumemo, da v resnici nismo ničemur podrejeni, razen fizičnim zakonom stvarstva, da se lahko vedno spremenimo, tako kot vsi ostali in da smo mi sami odgovorni, da spremenimo sebe in da s svojo spremembo posledično začnemo uvajati družbeno ureditev, v kateri ne bo več sistemskih zlorab.

To lahko dosežemo edino tako, da vsem zagotovimo Temeljne človekove pravice, kot so te opisane v spodnjem posnetku:


Te pravice lahko trenutno vsem zagotovimo le tako, da vsem omogočimo dostop do denarja tako, da ustrezno preuredimo obstoječ kapitalistični sistem, kot je to nakazano v Predlogu za Zagotovljen življenjski dohodek. Boljše rešitve za dosego omenjenega cilja dejansko ni. Seveda pa je predlog splošen, ker ga je potrebno še prilagoditi specifikam vsake posamezne države, v kateri se uvaja. Da pa se sploh lahko začne uvajati, moramo najprej ustanoviti politično združenje, v katerem bomo stremeli k točno temu cilju, ki je najboljši za vse. Ker smo sistem ljudje, pridemo nazaj k samemu sebi, saj moramo najprej sami postati zgledni predstavniki tega, kar želimo uvesti. Zato je logično, da bomo na vodilne položaje združenja volili predvsem tiste ljudi, ki bodo izpolnjevali določene merljive pogoje zglednosti. Recimo: opravljen tečaj DIP Lite ali opravljanje tečaja DIP Pro, v katerih se s pomočjo mentorjev usklajujemo s temeljnim Principom, ki je najboljši za vse: ne obravnavaj (ignoriraj) drugih tako, kot ne bi želel biti sam obravnavan (ignoriran) na njihovem mestu. To seveda vključuje proces samoiskrenega samoodpuščanja neprimernih umsko-čustvenih in vedenjskih vzorcev in izvajanje praktične samokorekcije po načrtu, ki si ga zapišemo v javnem spletnem dnevniku. Svoj proces usklajevanja in stopnjo usklajenosti s tem temeljnim Principom torej kažemo tudi tako, da redno pišemo javno dostopen spletni dnevnik, iz katerega so razvidne naše namere in naš proces samokorekcije. Tako smo samoodgovorno ustvarili preverljivo metriko, na podlagi katere lahko izbiramo najbolj primerne kandidate za vodilne položaje v političnem združenju (ali kjerkoli drugje), skozi katerega bomo zagotovili dostojno življenje vsem. Ureditev tega združenja je lahko recimo takšna, kot to prikazuje spodnji diagram:


Tudi statut političnega združenja je že osnovan, vendar ga je potrebno še dodelati.

Tako imamo vse na pladnju in sedaj točno vemo, kako lahko praktično ustvarimo raj na Zemlji za vse njene prebivalce. Problem je seveda le še vsak izmed nas. Dokler se raje predajamo sebičnim čustvenim energijam, poželenjem in škodljivim navadam ignorantskega potrošništva, lahko za vse življenjske težave krivimo le samega sebe, ker jih sami dopuščamo in pomagamo ustvarjati.

Vabljeni k sodelovanju pri ustvarjanju raja na Zemlji za vse!

1.30.2015

Dan 226 - Kapitalistična tombola

V kapitalizmu je vse ena velika tombola, kjer ima vsak mogoče 10% možnosti, da se bo rodil v družino, kjer bo lahko dostojno odraščal, ali pa da bo dobil zaposlite s človeka vredno dostojno plačo in dostojnimi pogoji dela, ali pa da bo dobil izdelek zadovoljive kakovosti, ko bo nekaj kupil.

Danes sem prejel kupljen prenosnik v vrednosti približno 430€, ki ga potrebujem za delo. Takoj, ko sem ga začel uporabljati, sem ugotovil, da tipka za presledek na desni strani ne deluje, kot bi morala. Pritisk prime samo občasno, kar pomeni, da je skoraj nemogoče pisati, ker moraš kar naprej popravljati natipkano. Ko sem pobrskal po spletu, sem ugotovil, da ima veliko prenosnikov tega podjetja to težavo. Seveda imajo drugi modeli druge težave. So pač narejeni zgolj za to, da lastnikom korporacije prinesejo čim več dobička, med tem ko se ti požvižgajo na kvaliteto osnovnih funkcij izdelka, tako kot na zlorabljene delavce tam nekje v Aziji, ki jih sestavljajo. Zamislite si, koliko truda, material in delovnih ur gre v vsak tak izdelek, kot je recimo prenosni računalnik, ki potem niti osnovnih funkcij ne opravlja zadovoljivo!

To je tako, kot če bi kupil nov avto, recimo Peugeota, ker pač nisi mojster kraje denarja in si lahko privoščiš samo ekonomičen avto. Potem ugotoviš, da je v volanu zrak. Ali pa, da luči delujejo samo občasno in da se to dogaja na večini modelov... Bo pač treba menjati, dati na popravilo in po možnosti kaj doplačati. Tako se bo porabilo še več dela, znoja, materiala in živcev. Kaj pa to nas briga, važno, da se denar obrača! Na Zemlji pa je itak dobrin neomejeno, k' ne da. Včasih se ti celo posreči, da nek izdelek ustrezno deluje do konca svoje garancije, torej celi 2 leti in crkne šele par tednov po njenem koncu! Kaj si ti nor, vrhunski dosežek človeške civilizacije!

Vse to lepo kaže na to, kako smo ljudje podrejeni svojim strahovom pred tem, da bi prevzeli odgovornost zase in dejansko ustvarili družbo, kjer kaj takega ne bi bilo sprejemljivo, ker itak ni vzdržno. Rešitev je otročje enostavna, ko se spravimo zraven z zdravo pametjo:

1. Uzakoniti moramo minimalno plačo vseh zaposlenih v vrednosti vsaj 1000€, da se ljudi ne more zlorabljati, da lahko vsi dostojno živimo in da lahko dejansko kupimo, kar sami proizvajamo.

2. V podjetjih moram biti primarni cilj proizvodnja samo parih funkcionalno smiselno različnih izdelkov vrhunske kvalitete, ki se jih izpopolni do popolnosti in zanje izdela proces popolno reciklaže. Za to moramo ustanoviti nadzorni nacionalni urad za standarde in najvišjo možno kakovost izdelkov, ki bo vsak izdelek spremljal in redno pregledoval. Pravite, da je izdelkov preveč, da bi bilo to izvedljivo? Ja, se popolnoma strinjam! Različic izdelkov je ogromno in velika velika večina vseh je popolnoma odveč in neprimernih, ker se pri njih neprestano menja embalaža in malo popravlja oblika zgolj zato, da bi si mislili, kako je pa zdaj nov model tako zelo boljši in ah in sploh, zato moramo staro zadevo vreči takoj stran in kupiti novo, ker smo tako čustveno bolj srečni. Namesto da bi raziskali lastna čustva in misli in lastno odvisnost od potrošništva in ugotovili, da imamo samega sebe za norca s tem, ko se predajamo lastnim čustvenim poželenjem zblaznelega potrošništva, s katerim samega sebe uničujemo.

Popolnoma nesprejemljivo je, da se recimo proizvaja 150 kao različnih modelov prenosnih računalnikov, ki so že narejeni z namenom, da se pokvarijo takoj, ko preteče garancijski rok. Večina jih pa itak že defektnih pride do strank. Nesprejemljivo je, da se porablja ogromne količine surovin, električne energije in človeškega dela samo zato, da se neprestano proizvaja pokvarljivo robo za namen obračanja denarja, ki ga večinoma itak vidijo samo lastniki nekih korporacij.

Ustvarili smo družbeni sistem tombole, kjer je vse podrejeno dobičku in obračanju denarja, ker nas je vse tako zelo strah, da nam ja ne bi bilo treba prevzeti odgovornost zase in narediti kaj boljšega. Strah nas je samoiskrenosti, strah nas je denarja, strah nas je šefa, strah nas je novic po televiziji, strah nas je sosedov, strah nas je, da nas bo še bolj strah, če se bomo spremenili in postali človek, ki vneto podpira in razvija kakšno konkretno rešitev družbenih problemov, kot je recimo Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek. Seveda nas je strah, kako nas ne bi bilo, kaj bodo pa sosedje rekli?! Saprabolt! Pa menda ja ne bomo razočarali naših kolegov, ki trdno verjamejo, da smo nemočni, da gre svet itak v maloro in da je najbolj važno to, da se maš fajn in da vse probleme ignoriraš z iskanjem zabave v alkoholu, seksu, fuzbalu ali čim podobnim! Kruha in iger! Koga briga, če je kruh zastrupljen z gensko spremenjeno koruzo... Važno, da šprica kri na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini!

Skratka, dajmo se raje ukvarjat s praktičnimi rešitvami, s katerimi bomo preprečili zlorabe in vsem zagotovili dostojno življenje. Najprej pričnemo s samim sabo, tako da začnemo samoiskreno pisati in uporabljati samoodpuščanje, da se spremenimo in naredimo samokorekcijo. Tako prenehamo buljiti v TV in zapravljati denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Nato se začnemo vključevati v konstruktivne skupine, tudi politične, ker moramo skupaj z drugimi ustvariti svet, ki je za vse sprejemljiv in v katerem ni zlorab. Sam se ne bo, pa tudi vesoljcem smo se tako zagabili, da so storili množični samomor. Rešitev smo torej MI. Jaz sem rešitev, ti si rešitev. Če ne bom jaz spoštoval življenja, če ne bom jaz delal za dobro vseh, ne samo za svojo dobro in če ne bom jaz premagal lastnih strahov pred spremembo, potem jih ne bom nihče, ker se itak vsi samo izgovarjamo drug na drugega.

1.26.2015

Dan 225 - (Ne)Učinkovito zastopništvo

Začel sem z aktivnostmi v sklopu prodaje napredne učne tehnologije TechnoTutor, kar pomeni, da se moram soočati s potencialnimi strankami in se naučiti učinkovite predstavitve izdelka, pa tudi znati zainteresirati ljudi, ki o tem še ničesar ne vedo. Ob tem izvajam tudi anketo na domu, pri čemer sem opazil, kako si dovolim, da se sabotiram z določenimi mislimi in čustvenimi reakcijami. Zato bom pisal na to temo.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, kako me bodo ljudje dojemali, ko bodo odprli vrata in se jim bom predstavil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil razmišljati o tem, da bom pozabil, kaj moram povedati, ko bodo odprli vrata.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil dvomiti vase in v svojo sposobnost odločnega nastopa in predstavitve. Ko opazim in se zavem, da dvomim v svojo sposobnost spontanega odločnega nastopa in predstavitve - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da se edino sam lahko to preprečim s tem, ko si dovolim misliti o tem, da nečesa ne zmorem ali da nisem pripravljen. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da vase-dvomljive misli takoj ustavim z globokim vdihom in izdihom, ob čemer bom vzpostavil popolno samozaupanje ob zavedanju, da se vedno znam spontano predstaviti in stati za dejstvi, ki jih poznam o sebi, o izdelku ali o čemerkoli drugem.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da privzemam umsko-čustveno stanje strank nase in da se jim avtomatično podrejam v strahu, da ne bi bil sprejet. Spoznal sem in razumem, da ljudje vedno uporabljamo svoja čustva za manipuliranje sebe in drugih in da moram zato sam stati kot samodirektiven človek, ki ne dopušča, da ga drugi manipulirajo in ki se ne podreja manipulacijam drugih. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom podrejal umsko-čustvenim stanjem drugih. Namesto tega se bom odločno usmerjal k zastavljenim ciljem, za katere vem, da so najboljši za vse tako, da bom tudi drugim kar se da učinkovito predstavil, zakaj je nekaj najboljše tudi zanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil verjeti, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini. Ko opazim in se zavem, da mislim/verjamem, da sem vsiljiv, ko pridem k nekomu na dom delat anketo in ga seznanit z izdelkom, ki lahko izjemno koristi celotni družini - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da s tem dovoljujem, da me tudi drugi dojemajo vsiljivo, kar nima smisla. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom k strankam pristopil s samozaupanjem in razumevanjem, da jim delam uslugo, ker jim osebno predstavljam učno tehnologijo, ki bo z gotovostjo izjemno koristila celotni družini, če jo bodo le pravilno uporabljali.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek, kjer dojemam, da sem doživel poraz in da zato nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo, čeprav objektivno vem, da je izjemno koristna. Ko opazim in se zavem, da sem sprejel in si dovolil ob negativnih odzivih strank ustvarjati negativen občutek - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da ogromno ljudi ne bo zainteresiranih iz različnih razlogov, kar je v redu. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si ne bom ob negativnih odzivih strank ustvarjal negativnih čustev in misli, da nisem primeren za zastopnika in posledično začeti dvomiti vase in v učno tehnologijo. Namesto tega se bom zavedal, da človek v danem trenutku enostavno ni dojemljiv za to/naklonjen temu, kar predstavljam in da je zato bolje, da se osredotočim na naslednjega človeka, ki bo pokazal zanimanje.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati. Ko pazim in se zavem, da me je strah improviziranja in spontanosti, da se nebi zagovoril ali pozabil, kaj vse moram povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da spontanost pride s samozaupanjem in da je že moje izhodišče pri tem, da se moram na nekaj v naprej pripraviti to, da si ne zaupam, da bo nekaj lahko predstavil spontano. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da si bom zgolj pripravil gradivo z opornimi točkami in da bom vzpostavljal spontano samodirekcijo ob tem, ko si bom zastavil jasen cilj, kaj želim doseči.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil ustvarjati strah pred tem, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila. Ko opazim in se zavem, da me je strah, da bi ob neki stranki naredil napako, zaradi katere bi me ta zavrnila - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da sem zgolj človek in da je normalno in dobro, da delam veliko napak, da se iz vsake lahko kaj novega naučim in da ob tem ni nobene potrebe po tem, da bi se sodil/obsojal, čutil osramočenega, nesposobnega, da bi mi bilo žal za "izgubljeno priložnostjo" ali da bi se ob tem kakorkoli drugače "pomanjševal". Namesto tega se obvezuje, da bom vedno pozoren na to, da napake jemljem kot nekaj zabavnega, kjer se lahko naučim novih praktičnih pristopov in se pošalim na svoj račun.