1.02.2015

Dan 219 - Napaka!!

Tema: trema in samo-obsojanje med nastopanjem pred ljudmi. Opazil sem, kako v momentih nastopanja, ko ugotovim, da bi lahko nekaj povedal bolje, bolj jasno ali da sem se nekje zmotil, zagovoril, začnem takoj soditi samega sebe in se zavračati, posledično pa me je sram in strah, da me bodo tudi drugi zavračali in me sodili.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil takoj soditi samega sebe kot manjvredno zgubo in se zavračati, takoj ko med svojim govorjenje/nastopanjem opazim, da sem se nekje zmotil, zagovoril ali da bi lahko nekaj povedal bolje,. Ko opazim in se zavem, da sem se med govorjenje/nastopanjem nekje zagovoril, povedal kaj napačnega ali da bi lahko kaj povedal bolje - se ustavim in zadiham. Zavedam se, da se mi ni potrebno soditi kot manjvredno zgubo in se zavračati in počutiti osramočeno, ker sem se zmotil in ker nisem bil popoln, ker je to tako ali tako skoraj nemogoče in ker popolnoma nič ne koristi, da se obsojam, sodim in počutim osramočeno. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvredno zgubo in se zavračal, ko bom opazil, da sem se zmotil, povedal nekaj narobe in da nisem bi popoln. Namesto tega se bom v tistem trenutku sprejel, sprejel bom svojo zmoto in svojo napako kot priložnost, da se izboljšam in izpopolnim.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil želeti si in hoteti med govorjenjem/nastopanjem pred drugimi izpasti popolno, brez napak. Ko opazim in se zavem, da želim/hočem med govorjenjem/nastopanjem pred drugimi izpasti popoln, brez napak - se ustavim in diham. Zavedam se, da je popolnoma sprejemljivo in dejansko tudi potrebno, da sprejemamo svoje napake, si jih priznamo in da jih dejansko počnemo zato, da se iz njih lahko naučimo, kaj deluje in kaj ne in kako postati bolj praktičen in izpopolnjen. Zato se obvezujem, da se bom med nastopanjem/govorjenjem pred drugimi sprejel kot nepopoln človek z veliko napakami in da od sebe ne bom več nerazumno pričakoval, da ne bom nikoli govoril zmotno. Namesto tega bom vedno pozoren na to, da bom moje lastne napake sprejemal odprtih rok, z zanimanjem in hvaležnostjo, ker vem, da se edino tako lahko izboljšam, če si priznam svoje napake in zmote, ki jih je veliko.

Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati in priznati, da sem človek z veliko napakami in pomanjkljivostmi in da kljub temu nisem manjvreden od kogarkoli drugega.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil napake označevati kot nekaj negativnega, sramotnega in se ob tem posledično tako brez potrebe soditi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah priznati svoje napake in pomanjkljivosti, ker sem to povezal s strahom pred reakcijami drugih (kot otrok mojih staršev), kjer bi ti bili name jezni in me ne bi sprejemali. Ko opazim in se zavem, da me je strah priznati svoje napake, ker me je strah, da bi drugi na to čustveno reagirali in me posledično ne bi sprejemali - se ustavim in diham. Zavedam se, da je nesmiselno, da sem reakcijo mojih staršev in drugih jemal osebno, ko sem priznal svojo napako in so ti reagirali, in da se posledično nisem sprejemal in sem se začel soditi. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da bom sebe in svoje napake vedno popolnoma sprejemal brez negativne polarnosti in da bom tudi napake drugih sprejemal in jih za to ne bom sodil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je vedno strah, da bom storil napako in se zmotil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je vedno strah reakcij drugih ob tem, ko bi storil napako in se zmotil.
Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil za vsako napako, ki jo storim, sebe soditi kot bolj nesposobnega.
Odpustim si, da si nisem dovolil spoznati, da lahko napredujem in se izboljšam/izpopolnim edino tako, da si dopustim narediti tudi veliko napak, iz katerih se lahko kaj naučim. Obvezujem se, da me od zdaj naprej ne bo več strah napak in zmot in da si bom dopustil delati in storiti veliko napak tudi pred drugimi, da mi jih bodo lahko izpostavili in da se bom lahko tako izboljšal in izpopolnil.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil se zadrževati, "držati nazaj", ne govoriti in ne početi stvari zgolj zato, ker me je bilo strah, da bi storil napako in bil v zmoti. Spoznal sem in zavedam se, da lahko svoje napake in zmote spoznam edino tako, da počnem čim več stvari tudi pred drugimi, ki mi jih lahko izpostavijo. Spoznal sem, da je najbolj koristno ravno to, da se izpostavim pred drugimi, da govorim, nastopam in počnem stvari, čeprav o tem nimaš izkušenj, ravno zato, da delam napake in da spoznam svoje zmote, ki mi jih drugi izpostavljajo, ker se lahko tako najhitreje naučim novih stvari in se izpopolnjujem.

Obvezujem se, da se bom pred vsakim nastopom in aktivnostjo pred ljudmi opomnil na dejstvo, da je nujno in v redu, da se sprejmem kot človek z veliko napakami in zmotami, zato bom vsak nastop izkoristil za to, da mi drugi izpostavijo čim več napak in zmot, da se bom lahko izpopolnil. Tako bom praktično vadil sprejemanje samega sebe in svojih napak in zmot kot najboljše možne priložnosti, da se izpopolnim.