1.30.2015

Dan 226 - Kapitalistična tombola

V kapitalizmu je vse ena velika tombola, kjer ima vsak mogoče 10% možnosti, da se bo rodil v družino, kjer bo lahko dostojno odraščal, ali pa da bo dobil zaposlite s človeka vredno dostojno plačo in dostojnimi pogoji dela, ali pa da bo dobil izdelek zadovoljive kakovosti, ko bo nekaj kupil.

Danes sem prejel kupljen prenosnik v vrednosti približno 430€, ki ga potrebujem za delo. Takoj, ko sem ga začel uporabljati, sem ugotovil, da tipka za presledek na desni strani ne deluje, kot bi morala. Pritisk prime samo občasno, kar pomeni, da je skoraj nemogoče pisati, ker moraš kar naprej popravljati natipkano. Ko sem pobrskal po spletu, sem ugotovil, da ima veliko prenosnikov tega podjetja to težavo. Seveda imajo drugi modeli druge težave. So pač narejeni zgolj za to, da lastnikom korporacije prinesejo čim več dobička, med tem ko se ti požvižgajo na kvaliteto osnovnih funkcij izdelka, tako kot na zlorabljene delavce tam nekje v Aziji, ki jih sestavljajo. Zamislite si, koliko truda, material in delovnih ur gre v vsak tak izdelek, kot je recimo prenosni računalnik, ki potem niti osnovnih funkcij ne opravlja zadovoljivo!

To je tako, kot če bi kupil nov avto, recimo Peugeota, ker pač nisi mojster kraje denarja in si lahko privoščiš samo ekonomičen avto. Potem ugotoviš, da je v volanu zrak. Ali pa, da luči delujejo samo občasno in da se to dogaja na večini modelov... Bo pač treba menjati, dati na popravilo in po možnosti kaj doplačati. Tako se bo porabilo še več dela, znoja, materiala in živcev. Kaj pa to nas briga, važno, da se denar obrača! Na Zemlji pa je itak dobrin neomejeno, k' ne da. Včasih se ti celo posreči, da nek izdelek ustrezno deluje do konca svoje garancije, torej celi 2 leti in crkne šele par tednov po njenem koncu! Kaj si ti nor, vrhunski dosežek človeške civilizacije!

Vse to lepo kaže na to, kako smo ljudje podrejeni svojim strahovom pred tem, da bi prevzeli odgovornost zase in dejansko ustvarili družbo, kjer kaj takega ne bi bilo sprejemljivo, ker itak ni vzdržno. Rešitev je otročje enostavna, ko se spravimo zraven z zdravo pametjo:

1. Uzakoniti moramo minimalno plačo vseh zaposlenih v vrednosti vsaj 1000€, da se ljudi ne more zlorabljati, da lahko vsi dostojno živimo in da lahko dejansko kupimo, kar sami proizvajamo.

2. V podjetjih moram biti primarni cilj proizvodnja samo parih funkcionalno smiselno različnih izdelkov vrhunske kvalitete, ki se jih izpopolni do popolnosti in zanje izdela proces popolno reciklaže. Za to moramo ustanoviti nadzorni nacionalni urad za standarde in najvišjo možno kakovost izdelkov, ki bo vsak izdelek spremljal in redno pregledoval. Pravite, da je izdelkov preveč, da bi bilo to izvedljivo? Ja, se popolnoma strinjam! Različic izdelkov je ogromno in velika velika večina vseh je popolnoma odveč in neprimernih, ker se pri njih neprestano menja embalaža in malo popravlja oblika zgolj zato, da bi si mislili, kako je pa zdaj nov model tako zelo boljši in ah in sploh, zato moramo staro zadevo vreči takoj stran in kupiti novo, ker smo tako čustveno bolj srečni. Namesto da bi raziskali lastna čustva in misli in lastno odvisnost od potrošništva in ugotovili, da imamo samega sebe za norca s tem, ko se predajamo lastnim čustvenim poželenjem zblaznelega potrošništva, s katerim samega sebe uničujemo.

Popolnoma nesprejemljivo je, da se recimo proizvaja 150 kao različnih modelov prenosnih računalnikov, ki so že narejeni z namenom, da se pokvarijo takoj, ko preteče garancijski rok. Večina jih pa itak že defektnih pride do strank. Nesprejemljivo je, da se porablja ogromne količine surovin, električne energije in človeškega dela samo zato, da se neprestano proizvaja pokvarljivo robo za namen obračanja denarja, ki ga večinoma itak vidijo samo lastniki nekih korporacij.

Ustvarili smo družbeni sistem tombole, kjer je vse podrejeno dobičku in obračanju denarja, ker nas je vse tako zelo strah, da nam ja ne bi bilo treba prevzeti odgovornost zase in narediti kaj boljšega. Strah nas je samoiskrenosti, strah nas je denarja, strah nas je šefa, strah nas je novic po televiziji, strah nas je sosedov, strah nas je, da nas bo še bolj strah, če se bomo spremenili in postali človek, ki vneto podpira in razvija kakšno konkretno rešitev družbenih problemov, kot je recimo Predlog za Zagotovljen življenjski dohodek. Seveda nas je strah, kako nas ne bi bilo, kaj bodo pa sosedje rekli?! Saprabolt! Pa menda ja ne bomo razočarali naših kolegov, ki trdno verjamejo, da smo nemočni, da gre svet itak v maloro in da je najbolj važno to, da se maš fajn in da vse probleme ignoriraš z iskanjem zabave v alkoholu, seksu, fuzbalu ali čim podobnim! Kruha in iger! Koga briga, če je kruh zastrupljen z gensko spremenjeno koruzo... Važno, da šprica kri na Bližnjem vzhodu in v Ukrajini!

Skratka, dajmo se raje ukvarjat s praktičnimi rešitvami, s katerimi bomo preprečili zlorabe in vsem zagotovili dostojno življenje. Najprej pričnemo s samim sabo, tako da začnemo samoiskreno pisati in uporabljati samoodpuščanje, da se spremenimo in naredimo samokorekcijo. Tako prenehamo buljiti v TV in zapravljati denar za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Nato se začnemo vključevati v konstruktivne skupine, tudi politične, ker moramo skupaj z drugimi ustvariti svet, ki je za vse sprejemljiv in v katerem ni zlorab. Sam se ne bo, pa tudi vesoljcem smo se tako zagabili, da so storili množični samomor. Rešitev smo torej MI. Jaz sem rešitev, ti si rešitev. Če ne bom jaz spoštoval življenja, če ne bom jaz delal za dobro vseh, ne samo za svojo dobro in če ne bom jaz premagal lastnih strahov pred spremembo, potem jih ne bom nihče, ker se itak vsi samo izgovarjamo drug na drugega.