2.23.2015

Dan 229 - Strah iz otroštva

Že kar nekaj časa nisem napisal bloga, tako da prav paše malo pisat. Zadnje čase se predvsem posvečam prodajnim aktivnostim. Ker nisem prej nikoli v življenju prodajal stvari, deloval kot kakšen zastopnik ali nekdo, ki mora sodelovati z veliko nepoznanimi ljudmi, mi to predstavlja nov izziv. Pojavljajo se mi namreč razni strahovi in dvomi vase, čeprav sem si miselne vzorce na to temo že precej izpisoval in odpuščal. Vseeno pa je razlika med samim spoznanjem o tem, da me recimo ni treba biti strah, da me bo nekdo zavrnil, in med tem, ko dejansko pred nekom stojim in moram to spoznanje aplicirati v praksi tako, da dejansko ustavim misli in posledično strahove, ki si jih ob tem ustvarjam. Biti moram vztrajen in dosleden in se nežno a vztrajno potiskati skozi strahove in čustva odpora do prodajnih aktivnost. Tako z vsakim korakom postane lažje in bolj sproščeno, še posebej, ker si lahko pomagam s samoodpuščanjem misli, s katerimi samega sebe sabotiram. Tako bom danes pisal in izgovarjal samoodpuščanja še na razne takšne misli, ki sem jih zasledil, da bom hitreje in lažje opravil samokorekcijo v praksi.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi med klicem stranke pozabil, kaj sem hotel povedat ali kaj bi moral povedati.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da me je strah, da bi se mi strank smejala in me poniževala, ker bi pozabil, kaj sem hotel povedati in da bi se posledično počutil osramočeno, manjvredno, kot zguba.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil, da se sodim kot manjvrednega in osramočenega, kadar pozabim, kaj vse naj bi povedal stranki. Ko opazim in se zavem, da sodim sebe ali druge, kadar pozabim/pozabijo, kaj sem hotel/so hoteli povedati - se ustavim in diham. Spoznal sem in zavedam se, da so takšne sodbe popolnoma nepotrebne in brez predmetne, ker z njimi le sabotiram sebe in druge. Zato se obvezujem, da bom vedno pozoren na to, da se ne bom sodil kot manjvrednega in osramočenega, ko bom pozabil, kaj vse bi naj povedat stranki in da tudi drugih ne bom sodil kot manjvredne in osramočene, ko se jim bo to zgodilo. Namesto tega se bom usmeril v dihu povedati do, kar se mi bo zdelo najbolj zdravorazumsko.

Odpustim si, da sem sprejel in si dovolil klicanje strank dojemati kot nastop, pri katerem je glavni namen stranke, da me sodi in presoja, kako se bom izkazal. Spoznal sem, da imam ta vzorec iz otroštva, ko sem videl/dojemal, da me oče neprestano sodi in presoja in sem se posledično začel soditi in presojati še sam, da bi lahko nekaj naredil tako, da bi oče to odobraval in pohvalil. Ko opazim in se zavem, da nekaj dojemam kot nastop in da nekoga dojemam kot očeta, ki me bo sodil in presojal - se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi ni treba soditi in presojati in s tem prilagajati sodbam in pričakovanjem drugih, zato ker ima vsak človek svoje sodbe in pričakovanja, ki jih tako ali tako večino časa ne morem vedeti in tudi če bi jih, so sodbe teh ljudi zgolj odraz njihovih lastnih mnenj in predsodkov, ki pa itak niso v korist ne njim ne meni, kadar temeljijo na umsko-čustvenih blodnjah in tem, da se oni sami primerjajo z mano in se postavljajo v meni superioren ali inferioren položaj. Zato se obvezujem, da ne bom več klicev strank dojemal kot nastop, ob katerem se bi moral presojati in soditi.

Bom nadaljeval naslednjič...